Kadar me kdo vpraša, kako je, najlažje razložim tako: Zame je, kot bi se v zgodnjem jutru z roba noči vzpenjala na goro. Včasih v megli, mrazu, vlagi, včasih zaspana, težkega telesa in misli, včasih polna nemira. Spet drugič radostno požvižgavajoč. Nič od tega ni preveč pomembno. Ker slej ko prej prideš gor, tako ali […]