Rodila sem se 13. decembra dve minuti pred polnočjo. 

Prva stvar, ki jo je moja mama Manca po porodu vprašala, je bilo: »Smo še 13.?« Ne ali sem zdrava in ali dobro diham. Ali smo 13.. »Čutila sem, da si najbolj od vsega želiš roditi se 13.!« mi je kasneje pojasnila. Logično, a ne? 😉 

Za las sem še ujela dan svete Lucije, prinašalke luči … 

Dobrih dvajset let kasneje mi je indijski učitelj ob eni od iniciacij podelil duhovno ime Tejasvita (izg. Tedžasvita), ki pomeni »tisti_a, ki sije luč«. 

Pa je bilo v mojem življenju veliko dni, ko se nisem spomnila luči. Ko sem tavala v temi, preplavljena z žalostjo, strahovi in skrbmi. 

Je to cena, ki jo plačaš?

Plačaš, če na vprašanje, »Kaj boš pa ti, ko boš velika?«, odgovoriš, kot sem jaz, ko sem bila dekletce, z vso odločnostjo: »Modra!«

Modra?!? 

Ja punčka, kje boš pa našla modrost?

Iskala sem jo v knjigah. Brati sem se naučila pri štirih letih, da nisem bila predolgo prehud outsider doma, kjer so vsi ves čas brali in kjer je veljalo: soba brez knjig je kot telo brez duše. 

Po končani mednarodni maturi na Gimnaziji Bežigrad sem se vpisala na študij filozofije (kar v stari grščini dobesedno pomeni »ljubezen do modrosti«) in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 

Enako rada kot sem brala, pa sem se o zanimivih knjiga tudi pogovarjala z zanimivimi ljudmi. Že v gimnaziji sem zavzeto obiskovala literarne večere (kar je takšna redkost, da te zaradi tega »na sceni« takoj opazijo ☺) in prirejala pogovore s pisatelji v šolski knjižnici. Tako sem srečala pisatelja in urednika Andreja Blatnika, ki me je povabil, da bi se preskusila kot ena od voditeljev nastajajoče televizijske oddaje Knjiga mene briga. S sovoditelji Katjo Šulc, Draženom Dragojevičem in Tadejem Troho smo oddajo na TV Slovenija soustvarjali dobrih dvanajst let in zanjo tri leta zapored prejeli Viktorja v kategoriji najboljših mladinskih oddaj. 

Od nekdaj so me privlačila azijska duhovna izročila in želela sem se poglobiti v raziskovanje zakladnice njihove modrosti, obenem pa se učiti to modrost utelešati, živeti. 

Pri dvajsetih sem se začela učiti pod vodstvom indijske učiteljice Swami Vishwashakti Saraswati, ki je jogo kot celostno vadbo in duhovno pot poučevala po sistemu v tistem času tako v Indiji kot po svetu zelo cenjene Biharske šole joge. S takratnimi jogijskimi sopotniki smo skupaj potovali po Indiji, obiskovali ašrame in doživeli veliko dragocenega. Opravila sem zahteven triletni učiteljski tečaj in že v zgodnjih dvajsetih začela redno poučevati skupine in posameznike. Svoji poti pod okriljem tega sistema sem bila predana dvanajst let.

Obenem pa sem svoje razumevanje indijske kulture in filozofije poglabljala z akademskim študijem. Dvopredmetni študij filozofije in primerjalne književnosti po predbolonjskem programu sem zaključila z diplomsko nalogo Bhagavadgita med književnostjo in filozofijo, za katero sem prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Pa moja radovednost še ni bila potešena! Želela sem si še poglobiti svoje razumevanje, zato sem v okviru doktorskega študija raziskovala indijsko filozofijo, po pridobljenem doktoratu pa še tri leta sodelovala kot raziskovalka indijskih izročil v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani pa sem kot asistentka sodelovala pri izvajanju predmeta Kultura Indije.  

Zame prelomno je bilo leto 2015. Približno pol leta pred dopolnjeno starostjo magičnih 33 let sem začutila: čas je, da stopim na povsem svojstveno pot ter da spoznanja in znanja, pridobljena na vseh zunanjih in notranjih poteh, kar sem jih kdaj prehodila, na edinstven, zame pristen način delim z vami. Tako so se rodili programi Pot navznoter. 

Srečevati se z vami, ki se vas te vsebine dotaknejo, je zame najlepša, najbolj izpolnjujoča pot osebnega in duhovnega zorenja. Je pot, na kateri se ves čas učim – ob vas, od vas, z vami in za vas. 

Pa modrost?

Danes izkustveno vem, kje se poraja, napaja, razkriva.

V pristnem stiku.

V čuječem in čutečem stiku s telesom, ki v sebi nosi tisočletno modrost življenja naših prednikov. 

V stiku z dihom, ki odklepa vrata v globine.

V stiku z duhom, našim Sebstvom, ki se jasno oglasi, ko počasi odlagamo plasti tistega, kar nismo zares mi. 

V podpornem stiku s sobitji – soljudmi, živalmi, naravo …

Tako rada ji prisluškujem, modrosti, ko se oglasi. V meni, v tebi, v nas in med nami. 

Včasih govori, pogosto molči. V tišini žari. Od znotraj prebuja. Osvetljuje poti k miru in radosti.