Rodila sem se 13. decembra, dve minuti pred polnočjo. Prvo vprašanje, ki ga je mama po porodu zastavila, je bilo: »Smo še 13.?« Ne, ali sem zdrava in ali dobro diham – ali smo še 13. Za las sem ujela dan svete Lucije, prinašalke luči. Dobrih dvajset let pozneje mi je indijski učitelj podelil duhovno ime Tejasvita: tista, ki sije luč.

Pa je bilo v mojem življenju veliko dni, ko se nisem spomnila luči. Ko sem tavala v temi, preplavljena z žalostjo, strahovi in skrbmi.

Je to cena, ki jo plačaš, če na vprašanje »Kaj boš pa ti, ko boš velika?« odgovoriš, kot sem jaz, ko sem bila dekletce, z vso odločnostjo: »Modra!«

Modra?!? Ja punčka, kje boš pa našla modrost?

Iskala sem jo v knjigah. Brati sem se naučila pri štirih letih, saj je doma, kjer so vsi ves čas brali, veljalo: soba brez knjig je kot telo brez duše. Pozneje sem se vpisala na študij filozofije (v stari grščini dobesedno »ljubezen do modrosti«) in primerjalne književnosti.

Enako rada kot sem brala, sem se o knjigah pogovarjala z zanimivimi ljudmi. Dvanajst let sem na TV Slovenija sovodila oddajo Knjiga mene briga, za katero smo trikrat zapored prejeli Viktorja.

Od nekdaj so me privlačila azijska duhovna izročila. Pri dvajsetih sem se začela učiti jogo pod vodstvom indijske učiteljice Swami Vishwashakti Saraswati (Biharska šola joge), potovala po Indiji in že v zgodnjih dvajsetih začela poučevati. Svoje razumevanje indijske filozofije sem poglabljala tudi akademsko, vse do doktorata.

Zame daleč najpomembnejša pa je lastna praksa joge v klasični indijski obliki počasne, umirjene, meditativno usmerjene vadbe. Vsakodnevna meditacija mi predstavlja zavetje, v katerem se ne glede na zunanje okoliščine povežem z nečim globljim: izVirom neomajnega miru, notranjega vodstva in pristne moči, ki deluje brez sile, od znotraj navzven.

Pokazati pot k temu notranjemu zakladu tudi drugim je zame največja sreča. Zato sem ustvarila avtorske programe Pot navznoter in v desetletju samostojnega poučevanja celostne joge, meditacije, indijske filozofije in tehnik za samoregulacijo stopila v stik s sopotnicami (kot imenujem svoje stranke) iz vse Slovenije. Opazovala sem, kako nekatere ženske prvič občutijo in sprejmejo sebe z ljubeznijo, kako se skozi nežne vaje njihova telesa sprostijo, oči pa se iskrijo ob navdihujoči filozofiji in globoko doživeti meditaciji.

Ob tem pa sem vedno znova naletela na izziv: kako izkušnje z joga blazine prenesti v vsakdanje življenje, tukaj in zdaj?

Navdih sem poiskala pri številnih sodobnih učiteljih, psihologih in mentorjih. Med njimi sem odkrila eno svojih najljubših navdihovalk, svetovno priznano coachinjo in pisateljico dr. Martho Beck. Njene izvirne metode sem najprej preizkušala sama, nato jih predlagala strankam, ki so jih vzljubile.

V težkem obdobju hude bolezni moje mame Mance Košir in v napornem času po njeni smrti so bile prav Marthine tehnike in učenja (poleg neprecenljive podpore najbližjih) tisto, kar me je najbolj držalo pokonci. Njen »Wayfinding«, kot imenuje svoje metode, je bil odločilen, da se sredi vsega nisem zlomila, ampak sem se preporodila: v še bolj pristno, močno in pogumno, predvsem pa v še bolj izpolnjeno, sproščeno in nasmejano Tino.

Zato sem si uresničila dolgoletno željo in opravila Marthin Wayfinder Life Coach Training. (*Julija 2026 sem zaključila izobraževanje in ure prakse, trenutno pa še zaključujem vse potrebno za certifikacijo.) Gre za eno najuglednejših izobraževanj za transformativni življenjski coaching na svetu. Pod vodstvom Marthe Beck in njenih Master Coachev sem se priučila sodobnih orodij, ki varno vodijo skozi izzive življenjskih preobrazb.

Tako se vse moje poti zdaj stekajo v to, da te kot coachinja res celostno podprem.

Pa modrost? Danes izkustveno vem, kje se poraja: v pristnem, čutečem stiku - s seboj, z življenjem, s soljudmi. Z dušo in Duhom. Tako rada ji prisluškujem, ko se oglasi: v meni, v tebi, v nas in med nami. Včasih govori, pogosto molči. Od znotraj prebuja. Osvetljuje poti k miru in radosti.