Pogovori z modrimi ljudmi, ki gledajo Življenje s širše perspektive, so zame vedno krepčilni in navdihujoči. O tem, kako vidi obdobje, v katerem se nahajamo in izzive, pred katerimi smo se znašli, sem povprašala odlično poznavalko indijskih modrostnih tradicij, sicer zdravnico in ajurvedsko svetovalko Biljano Dušić.

(Vse fotografije, uporabljene v prispevku, je posnel Urban Štebljaj. So iz leta 2006, a polne duše in brezčasne – prav tako kot Biljana!)

Čeprav je Biljana zdravnica klasične in ajurvedske medicine, se tokrat nisva pogovarjali o tem, kako okrepiti telo. Sedanje težave po njenem mnenju namreč koreninijo mnogo globlje – v izgubi stika z duhovno dimenzijo, ki bi usmerjala človeško delovanje. Vendar pa je prav kriza tudi klic k prebujenju – ljudje se namreč večinoma nismo pripravljeni spremeniti (celo če si to globoko v sebi želimo), če nas k temu ne prisilijo izgube in bolečina. Osvetlitev indijske astrologije (jyotiṣ) kaže, da je v sedanjem času mogoče dvoje – se duhovno prebujati ali pa toniti v močvirju hudih stisk. Vsem nam želim, da bi nas tudi posnetek tega pogovora navdihnil in vzpodbujal pri prebujanju!

Posnetek pogovora lahko poslušate na tej povezavi.

biljana.jpg

Ker imava z Biljano obe zelo radi indijsko modrost, sva se v pogovoru zelo sprostili in uporabljali veliko sanskrtskih izrazov 🙂 Da boste pogovoru lažje sledili, prilagam slovarček izrazov v zaporedju, kot se pojavljajo v pogovoru (izrazi so zapisani v skladu z mednarodnimi pravili za prečrkovanje sanskrta (IAST)):

sattva: po staroindijskem razumevanju ena od treh kvalitet (guṇa) psihofizične narave, ki se v duševnosti kaže kot mir, harmonija, vedrina, velikodušnost in sočutje; kadar je posameznica, posameznik v stanju sattve, naj bi bilo njeno, njegovo telo-um kot čisto in mirno jezero, v katerem se nemoteno zrcali svetloba lune; luna simbolizira višji jaz (jīvātma), ki odseva svetlobo Sonca univerzalne Zavesti (paramātma) (tako sonce in luna sta sicer onkraj dometa delovanja guṇ)

vata, pitta, kapha: po ajurvedi se petero temeljnih gradnikov psihofizične narave (prakṛti) (zemlja, voda, ogenj, zrak in eter-prostor) združuje v tri osnovne vrste energije oz. funkcionalne principe, ki uravnavajo tako fizično sfero (fiziološki procesi v telesu) kot tudi duševno (duševni procesi); samo duhovni princip, ātma(n) ali puruṣa [izg. puruša] je onkraj njihovega dometa

prāṇa, tejas, ojas: subtilni vidiki energije, povezani z vato, pitto in kapho; njihova slabitev ali krepitev vpliva na funkcionalnost, harmonijo in zdravje celotnega psihofizičnega sistema (v človeku in kozmosu)

jīvātma: vrhovni duhovni princip, čista zavest, ki je onkraj dometa psihofizične narave; t.i. “višji jaz”, individualna oblika univerzalnega duhovnega principa, kozmične Zavesti (paramātma); uravnava, vodi, usmerja delovanje psihofizične narave, če posameznik ni pretirano identificiran izključno s psihofizičnim jazom – v tem primeru je stik z ātmo oslabljen ali celo skoraj popolnoma prekinjen (kaže se kot stanje “brezdušnosti”)

mūlādhāra cakra: korensko energijsko središče (čakra), na fizični ravni povezano s področjem presredka, medeničnega dna ter z elementom zemlje, kar pomeni, da uravnava materialno pojavnost telesa

māyā: iluzija, tudi čarovnija; privid pojavne realnosti

manas: nižji, racionalni um, namenjen zbiranju, organiziranju in interpretaciji čutnih vtisov

maṇipūra cakra: tretje energijsko središče (čakra), na fizični ravni povezano s sončnim pletežem, na duševni z osebnostjo (egom), osebno močjo in voljo

ājñā cakra: šesto energijsko središče (čakra), povezano s področjem “tretjega očesa”, ki se prebuja z osredotočanjem pozornosti v točki med obrvema; prebujena se kaže kot višja zavest, ki presega vsakršno dualnost in je onkraj nasprotij psihofizičnega sveta

kali yuga: staroindijsko pojmovanje časa je ciklično in poteka v daljših časovnih enotah, ki se imenujejo yuga; človeška zgodovina naj bi se odvijala skozi štiri obdobja, skozi katera kolektivna zavest nazaduje; trenutno živimo v kali yugi, ki velja za obdobje najšibkejših vrlin – vladajo tisti, ki podlegajo najnižjim vzgibom, modri pa družbeno niso upoštevani; obdobje je vseeno lahko ugodno za duhovno prakso prebujajočih se posameznikov, ki se ravno zaradi neugodnih zunanjih okoliščin s toliko večjo vnemo posvetijo notranji poti