Katarina

Tina, v mojih mislih takrat še »gospa profesorica«, je pritegnila mojo pozornost že s svojimi predavanji o kulturi Indije, ki sem jih obiskovala kot študentka na Filozofski fakulteti. Njene ure niso bile zgolj še en, z informacijami prenasičen predmet, temveč sem tekom predavanj dobila občutek, da je učiteljica v pravem pomenu te besede: oseba, ki znanje ponotranja in ga zna deliti z drugimi. S svojo prav posebno prisotnostjo je v meni zbudila zanimanje, ki ga je težko ubesediti … Na svetu so namreč ljudje, katerih navzočnost sama po sebi pomirja. Tina je zame ena izmed teh. V času ko sem najbolj potrebovala roko pomoči in nekoga, ki bi mi nakazal Pot (navznoter), sem se spomnila na bivšo profesorico in se sprva vpisala na delavnico Alkimije soprisotnosti in nato še na jogo. Četrtkova večerna srečanja so postala neodtegljiv »čas zame« in garancija za dobro počutje vsaj še preostanek tistega dneva.