Iskra navdiha

Kako čudovita je megla, ko se enkrat dvigneš nad njo!

Ista megla, ki v kotlini “tlači dol”, zastira sonce in povzroča slabo voljo , je od zgoraj čarobna koprena, po kateri svobodno plešejo žarki , morda pa tudi vile in angeli , kdo ve …

Marsikaj je stvar perspektive – z enega vidika grozno in turobno, z drugega, osvetljenega s soncem Zavesti, morda zelo drugače, celo ravno obratno

Za spremembo perspektive se je pogosto potrebno zavestno odločiti, se potruditi, ne zgodi se nujno kar samo od sebe, da nas sonce doseže , včasih je treba odločno in vztrajno soncu naproti Ni (samo) prijetno sopihati navkreber po spolzkih blatnih poteh – tistih, ki vodijo navznoter, k notranjemu soncu, ali tistih, ki tudi dobesedno peljejo na hrib.

Ne vemo, kaj bomo našli gor. Samo še hujšo vlago in mraz, ne splača se, zguba časa, počni kaj drugega, glej, kaj vse bi bilo treba postoriti tu dol v megli, ti pa sanjariš o soncu, rohnijo glasovi, ki nočejo na pot.

Ne verjemi jim, ne poslušaj jih.

Pojdi, kamor te kliče tišji glas.

Mehka, a odločna slutnja tvojega Srca , ki ve. 

Ki pozna prostran objem Neba.