Iskra navdiha

Ha ha, malo sem čudna, prav razvedrilo me je, ko sem naletela na tole misel: Življenje (ne vedno samo odraslo), ni samo ena kriza za drugo, ampak veliko kriz hkrati, ves čas, za vedno. 

Potem sem se pa malo ustavila in se čudila nad tem spontanim odzivom: pa saj to vendar zveni grozno, zakaj bi me razvedrilo?!

Tole sem odkrila: kadar se dogajajo težke, naporne reči (krize), me še bolj kot dogajanje samo obremenijo pričakovanja, kot so “to se ne bi smelo dogajati”: ne sploh, ne več, ne tako pogosto. Kdaj bo že mir?

Mislimo si, da takrat, ko bo vse v redu (po naših merilih), vse idealno. V ta namen nekateri planirajo in strategirajo, drugi vizualizirajo in manifestirajo, tretji čakajo na zlato dobo.

Osebno me najbolj navdihuje zgodba o princu Siddharti Gautami in tem, kako je postal Buddha (dobesedno: prebujen).

Njegova zgodba se začne tam, kamor bi mi radi prišli: v idealnih okoliščinah, v idilični palači, kjer so ga obkrožali sami zdravi, mladi, sijoči dvorjani. Imel je vse – in vendar občutek, da nekaj manjka …

Nekega dne je našel pot onkraj obzidja domače palače in se soočil z boleznijo, starostjo, smrtjo ter njihovo neizbežnostjo. To ga je globoko pretreslo.

Sredi vsega hudega pa je srečal tudi molčečega modreca, ki je izžareval radost in mir, kakršnih pri dvorjanih v idilični palači ni nikoli videl. Mir in radost modreca sta namreč žarela sredi boleče realnosti sveta in tej navkljub. Ne v zanikanju, v polnem prepoznanju.

Siddharta je zapustil palačo in odšel na svojo Pot, ki ga je vodila do polnega prebujenja. 

V kitajščini ima kriza dva pomena: nevarnost in priložnost. 

V vsaki krizi smo v nevarnosti, da zdrsnemo v brezup, samopomilovanje, otopelost, grenkobo.

In vsaka kriza pomeni priložnost, da se prebudimo, se nastanimo v še prostranejšem miru duha in v še neomajnejši radosti

Odraslost, duhovna zrelost zame pomeni zavestno izbirati to drugo. V temi usmeriti pogled k svetlobi.

Vedno znova.