ZAVETJE
Vstopi v Zavetje, prostor miru in navdiha …
Čaka te presenečenje!
Zavetje te igrivo vodi skozi korake Poti navznoter.
1
Zatočišče
Kratka vodena meditacija, ob kateri se umiriš in ozavestiš svoje vprašanje ali namero
2
Ognjišče
Ob tvojem kliku zaneti iz zakladnice mojih avtorskih vsebin naključno izbrano iskro: zapis z(a) dušo, ki te napoji, navdihne, morda celo nasmeji!
3
S PLAMENOM NA PLAN!
Kako lahko navdih notranjega uvida udejanjiš v svojem življenju? Vsaka iskra osvetli dodatne vsebine, ki te pri tem lahko podprejo.
Poleg dostopa do Zavetja po e-pošti prejmeš še:
✓ 5 ekskluzivnih zapisov (po eno e-pismo tedensko 5 tednov zapored), v katerih s teboj delim (p)osebne izkušnje, kako v svojem življenju ustvarjam zavetje miru, od kod črpam navdih in kako zberem moč za korake k svetlobi tudi v temnih dneh … Predvsem pa, kako lahko vse to narediš tudi ti! Na svojstven način, v lastnem ritmu in po svoji meri.
✓ moje e-novičke, da te sproti obveščam o svežih programih Pot navznoter, novih brezplačno dostopnih vsebinah in še čem, kar bi te utegnilo zanimati. Od prejemanja moje e-pošte se lahko kadarkoli zelo enostavno odjaviš.
1
Zatočišče
Srčno te vabim, da najprej ustvariš zatočišče – se povežeš z notranjim prostorom miru.
Pri tem te lahko zelo podpre (ni pa nujno), če pripraviš tudi zunanji prostor: prižgeš svečko ali lučko, da te oblije prijetna svetloba. V ozadju nastaviš pomirjujočo glasbo. Si pričaraš čudovito ozadje vonjav (s kadilom, eteričnimi olji …) Se namestiš tako, da ti bo ravno prav toplo in udobno.
Najpomembnejše pa je, da se za hip notranje umiriš in povežeš s seboj. Zapreš oči, sprostiš telo, opazuješ dihanje … Če imaš čas in ti prija, lahko uporabiš spodnjo vodeno meditacijo, ki sem jo pripravila zate!
Ob koncu meditacije/umirjanja (tudi če imaš za to samo minutko) ozavestiš: kakšno vprašanje ali notranja namera se pojavlja? Vprašanje ali namera je lahko nekaj konkretnega, lahko pa samo začutiš odprtost in radovednost.
Zdaj pa le še zanetiš iskro navdiha s klikom na spodnji gumb … Kakšno sporočilo čaka nate?
2
Ognjišče
ZANETI ISKRO NAVDIHA
Iskra navdiha
V indijski filozofiji umetnosti obstaja čudovit pojem, ki je sicer namenjen razlagi, kako deluje in kako dojemamo umetnost, a mislim, da je uporaben tudi mnogo širše – sahridaya. Hridaya v sanskrtu pomeni srce v dobesednem in prenesenem pomenu, torej tudi bistvo, esenca, središče, lahko se uporablja kot sinonim za dušo, ki naj bi prebivala v srcu … Predpona sa- lahko naznačuje, da gre za osebo »s srcem« (»srčnež«) ali pa za nekoga, ki je »sosrčen«. Naj razložim bistvo ideje o tem, kako poteka ustvarjanje in dojemanje: vrhunski umetnik naj bi bil povezan z božansko sfero, od koder prihaja navdih, ki je v najvišji obliki silno eterična reč – malce svoje zračnosti in popolnosti izgubi že s tem, da se »prevede« oziroma »zgosti« v idejo, ki se pojavi v umetnikovem duhu kot notranja podoba, glasba ali besedno vrenje (ali vse skupaj). Že to, na kak način se bo navdih notranje manifestiral, je odvisno od umetnikovega psiho-fizičnega stanja, ki »obarva« in »prežame« idejo, še večji izziv pa je, kako to notranjo vizijo pozunanjiti v sliko, glasbo, pesem … To zahteva veliko umetniške veščine. A tudi najčudovitejša umetnina lahko ostane neopažena, če ne naleti na »sahridayo« – »(so)srčneža«. Ko je človek v stiku z umetnino, se namreč lahko zgodi marsikaj: lahko nič, lahko mu nudi bežno ugodje, pri »(so)srčnežu« pa gre za pravo alkimijo zavesti v obratnem vrstem redu kot pri umetniku. Stik z zunanjo umetnino v njem najprej sproži intenzivno notranje doživljanje, nato pa se njegov duh razpre, za hip pozabi nase, na svet, na čas in kraj, kjer se nahaja, in doživi presežno stanje zavesti, kot bi se ga dotaknilo nekaj božanskega. Najvišjo obliko tega stanja indijski filozofi enačijo z mističnim stanjem, vendar je estetsko doživetje krajše in odvisno od zunanje vzpodbude. A vendar gre za isti okus nečesa svetega, nadsvetnega.
Kdo je »(so)srčnež«? Evropski prevodi zanj uporabljajo izraz »conoisseur«, torej nekdo, ki je izobražen in izbranega okusa, kar kaže na velik idejni razkorak med klasičnim evropskim in indijskim razumevanjem umetnosti, pa tudi doživljanja nasploh. Za uživanje v umetelni indijski dvorski poeziji, polni aluzij, dovtipov in pesniških okraskov, je bila ustrezna izobrazba gotovo pomembna, vendar ne dovolj. Za še bolj ključno je veljala senzibilnost, »srčna« dojemljivost. Duhovna besedila iz istega obdobja med kriteriji, kako naj učitelji izberejo učence, ki jim je vredno predati skrivna znanja, na prvem mestu prav tako navajajo: srčnost.
Zanimivih (za)misli v zvezi s srčnostjo pa s tem še ni konec. Pomembno vprašanje, ki je pestilo (ne samo) indijske filozofe, je bilo, kako vem, da je pred menoj čuteče, živo bitje in ne neživa stvar? Budisti so sklenili, da na to lahko kvečjemu sklepam iz dejanj bitja (sem spadajo zunanji znaki življenja, pri ljudeh pa tudi govor, s katerim si lahko sporočamo svoja notranja stanja), filozofi iz srednjeveškega Kašmirja, ki so mi osebno najbolj ljubi, pa so trdili, da ne gre zgolj za sklepanje, ampak so za doživljanje drugih živih bitij uporabili neprevedljiv izraz, ki bi mu za silo lahko rekli »slutnja« – v drugem živem bitju »zaslutim« življenje in ga sodoživim, kako močno in do kakšne mere pa je spet odvisno od – uganili ste – moje srčnosti. Brezsrčnim je namreč povsem vseeno, ali so v stiku s čutečim bitjem ali neživim predmetom. Bistvo brezsrčnosti je namreč prav to, da ves svet popredmeti in dojema izključno po merilih uporabnosti in koristi.
Med dvema srčnima bitjema pa se lahko zgodi nekaj, kar je dragocenejše od vsake koristi – pristen stik. Bližina. Občutenje sosrčnosti. V sodobni psihoterapiji je znano, da je prav to tisto, kar nas zdravi, hrani, oživlja. Trenutek pristnega stika, doživetje sosrčnosti nam lahko, tudi če je kratko, neopisljivo oplemeniti življenje.
V času tehnologizacije, digitalizacije in robotizacije se mi zdi vprašanje, kako negovati srčnost in živeti srčno, morda najpomembnejše od vseh. Srčnost nas naredi razpoložjive za doživljanje lepote in bližine. Za občutenje svetega, ki ni vezano na institucionalizirane religije.
Če se zavežemo svoji srčnosti, je zelo pomembno, da ne izgubimo moči in poguma ob morebitni neodzivnosti ali celo zavračanju okolice. Če živimo in delamo srčno, to nikakor ne pomeni, da bomo všeč vsem. Tudi ne, da bomo všeč mnogim. V dobi všečkanja je potreba po ugajanju lahko še posebej zahrbtna in nam jemlje pogum za pristnost. Obljublja nam namreč nekaj, česar ne more izpolniti – da bomo, če bomo ugajali, občutili (samo)spoštovanje in bližino. Vendar tega ne poraja ugajanje, tudi velikemu številu ljudi ne – spoštovanje in bližino občutimo ob pristnem stiku, ob sosrčnosti. To začutimo ob ljudeh, za katere pogovorno pravimo, da smo »na isti valovni«. Če negujemo srčnost in živimo po njenem navdihu, bomo srečevali vedno več sosrčnežev. Tistih, ki lahko slišijo skrivno glasbo naše srčnosti in ki jim ob njej poleti srce …
Pa še to: če boste besedo »sosrčnost« iskali v slovarju slovenskega jezika, je ne boste našli. Skovala sem jo po indijskem navdihu. To besedo sem dolgo iskala, da bi poimenovala nekaj, kar slutim in nisem znala izraziti. Kadar me preplavi hrup brezsrčnega sveta, se je posebej močno oprimem. Vedno me navdihne. Zato jo podarjam še vam, ljubi sosrčneži!
S plamenom na plan!
Te je utrinek nagovoril? Se povezal s tvojo namero, vprašanjem?
Kako lahko to utelesiš v svojem življenju?
Te lahko še kako podprem?
Vabim te, da se srečamo na delavnicah Alkimija soprisotnosti! Preveri, kdaj bo naslednja: