Njen glas sem zaslišala takoj, ko sem stopila v prostor. Zvonek, sijoč, radosten.

Iskra navdiha

Njen glas sem zaslišala takoj, ko sem stopila v prostor. Zvonek, sijoč, radosten.

Spremljal me je med policami. Precej mrtev trgovinski prostor je polnil z mavrico barv.

Nisem ves čas jasno slišala, kaj pravi, je pa ves moj organizem vedel, kaj valuje od nje: prijaznost. Pristna ljubeznivost. Srčna plemenitost.

Ko sem stala v vrsti pred blagajno, za katero je delala, sem opazovala, kako se vsakomur posveti. Se za vsakogar potrudi. Vsakomur nameni nekaj blagih besed.

Ne, nisem bila v kakšni luksuzni trgovini. V malem Mercatorju polnem utrujenih, sitnih in razdražljivih kupcev. Ona pa kot da se ne pusti pretentati temu videzu. Kot da gleda onkraj. Kot da v vsakomer vidi dragocen Dar.

“Oh, če pa tako rada delam z ljudmi!” se nasmeji, ko pridem na vrsto za objem njene tople energije in ji odkrito povem, kako občudujem njeno sončnost. “Že 37 let delam tu! Pa vsak dan grem rada v službo.”

Osuplo jo gledam in povsem resno mislim, ko pravim: “Potem bi vas pa kar za svetnico predlagala. Ker kupci znamo bit pa zelo težki in nehvaležni.” Pogledam mrke obraze v vrsti za seboj, ki mi z ostrimi pogledi dajo vedeti, da bova obe v smrtni nevarnosti, če se tole klepetanje kmalu ne neha. Pohitim z zlaganjem stvari v torbo.

“Veste, jaz pa tega ne gledam tako,” mi pravi z mehko blagostjo. “Vsak nosi svoje breme. Mogoče ima težek dan, pa zato ni slab človek. Ni na meni, da sodim. Jaz se vprašam: kako lahko pa temu človeku zdaj polepšam dan? Naredim, kar lahko.”

Ko mi da račun se nagne bližje k meni in mi zarotniško pomežikne: “Na tak način dobimo še koga na našo sončno stran …”

Hvala, Življenje!

Za učenja … in učitelje, ki so povsod 🙏