Ugotovila sem, v čem je moja težava

Iskra navdiha

“Ugotovila sem, v čem je moja težava: strah me je lastne notranje moči,” mi je pred časom napisala ljuba sopotnica s popotovanj navznoter – in mi s tem svojim presenetljivim uvidom res dala misliti!

Na prvi pogled se zdi samoumevno, da je občutiti notranji mir, radost, jasnost, moč, živost, vitalnost, ljubezen … nekaj, kar si vsi želimo. V teoriji se zdi to edino logično. Kdo pri zdravi pameti bi se želel počutiti nemirno, nesrečno, zmedeno, nemočno, brez energije, prestrašeno, jezno in sovražno? Seveda nihče!

V teoriji. V praksi pa se vedno znova izkaže, da ni tako enostavno.

Skozi življenje tovorimo prtljago neozaveščenih bolečin, ranjenosti, travm, škodljivih vzorcev mišljenja, čustvovanja, delovanja, ki imajo svoj lasten naboj in moč. Imajo tudi zelo močno inercijo: takoj, ko začutijo, da bi se naše življenje lahko premaknilo v smeri svetlobe in svežega zraka, se aktivirajo in nas vlečejo nazaj v temno zatohlo klet. Sprožajo notranje mehanizme samo-sabotaže, ki so lahko oblečeni v zelo racionalno preobleko in nas zlahka prepričajo, da imajo absolutno prav (“ne more biti drugače”, “ne da se”, “kdo si pa misliš, da si” …).

Če jim ne podležemo, pa nas, ko se začnemo sidrati v svoji notranji moči, čaka še en pomemben izziv: vedno težje nam bo v toksičnih odnosih in okoljih. Tako v zasebnem kot v poklicnem življenju se lahko pojavi veliko težav, ki jih prej, ko smo bili “normalni”, ni bilo. Kajti za “normalno” pač velja tisto, kar je v družbi prevladujoče, tisto postane norma.

Pogosto so ti izzivi prezahtevni in nas – vsaj začasno – tako izčrpajo, da raje potonemo nazaj v “normalnost”. Opustimo tisto, kar je v nas prebujalo motečo moč.

A enkrat prebujena moč ne bo več zaspala. Lahko jo potlačimo, se delamo, da je ni, da je ne čutimo, a notranje nezadovoljstvo in hrepenenje po življenju, v katerem bi jo lahko izrazili, nam ne bosta dala miru. Življenje nas hoče prebujene in žive.