Iskra navdiha
Kako se počutite, ko slišite besedo “disciplina”? “Ojoj, spet nekaj moram …” To je kar pogost odziv – tudi moj!
In vendar brez discipline ne gre – vsaj moja izkušnja je zagotovo takšna …Večinoma si že do zgodnje odraslosti naberemo toliko nekoristnih ali celo uničevalnih prepričanj, vzorcev delovanja, omejujočih navad, da je naše osnovno stanje, naša prevladujoča “normalnost”, notranja megla, močvirje ali celo pravi pekel. Kot strategijo pobega iz teh stanj pa v pomanjkanju boljših rešitev (s katerimi nas naša kultura ni opremila) uporabljamo (ali zlorabljamo) večje in manjše razvade, ki se včasih razvijejo v čisto prave odvisnosti (kemične ali nekemične).
Trdno verjamem, da je resnična narava vseh nas stanje “sončnosti”: mir, ljubezen, modrost, radost, ustvarjalnost. Stik z našo notranjo naravo je zaradi vsega zgoraj naštetega včasih lahko prekinjen (tudi za dolgo), vendar možnosti zanj NIKOLI ne izgubimo dokončno – za oblaki, ki so prekrili sonce, sonce VEDNO sije.
“Disciplina sončnice” imenujem zavestno gojenje takšne življenjske naravnanosti in takšnih dejavnosti, ki nam vedno znova pomagajo vzpostaviti stik s Svetlobo.
Moja “disciplina sončnice” vključuje vztrajno razvijanje naravnanosti ljubeče naklonjenosti, hvaležnosti, soočanje s težkimi notranjimi vsebinami in njihovo preobražanje. Orodja (metode, tehnike), ki mi pri tem pomagajo, so joga, meditacija, različne oblike soočanja z občutki preizpraševanje misli.
Druge reči, brez katerih mi živeti ni, so dovolj počitka, sprehodi v naravi, ples, branje navdihujočih knjig in pogovori z ljudmi, ki me navdušujejo.
Vsemu temu moram zelo zavestno posvetiti čas, sicer ga pojejo druge reči, ki me ne polnijo, a se delajo, da so nujne (pa so pogosto manj nujne, kot se delajo).
Eden od senčnih paradoksov človeške narave je, da pogosto OPUSTIMO TISTO, KAR NAM NAJBOLJ KORISTI. Včasih se ravno takrat, ko nam je zelo hudo, še najlažje oprimemo blagodejne discipline kot rešilne bilke … a jo opustimo takoj, ko se počutimo malo bolje. Pri oblikovanju discipline si je dobro zastaviti majhne cilje, ki so IZVEDLJIVI in se jih resnično držati – tako sami sebi sporočimo, da smo ZANESLJIVI.
PET MINUT JE NESKONČNO VEČ KOT NIČ! Če je vsega preveč in ni mogoče nič drugega: posvetimo si vsaj pet minut.
Z disciplino sončnice, pa naj bo še tako drobna, si sporočimo, da si lahko zaupamo. Da smo na varnem v svojih rokah. Da se podpiramo. To je največ, kar lahko storimo: pripravimo prostor, da nas lahko napolni Svetloba.
In glej: Svetloba pride.
Svetloba je.
V meni, v tebi.
V vseh.
V vsem.
Tudi v temi se iskri.
S plamenom na plan!
Te je utrinek nagovoril? Se povezal s tvojo namero, vprašanjem?
Kako lahko to utelesiš v svojem življenju?
Te lahko še kako podprem?
Več o disciplini sončnice najdeš v okviru programa Joga – pot navznoter: SONCE – SENCA
