Ena od knjig, ki so me v lanskem letu najbolj razveselile in navdihnile, je Big Magic: Creative Living Beyond Fear meni v vseh pogledih zelo ljube avtorice in osebe (njenim objavam na Facebooku sledim s skoraj fanatično vdanostjo) Elizabeth Gilbert. Knjiga je pri Mladinski knjigi nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu Sete Oblak kot Velika čarovnija: Opustimo strah in živimo ustvarjalno.
Preden nadaljujem s tem, kar bi pravzaprav rada povedala, še kratek intermezzo o moji ljubezni do Elizabeth Gilbert. Leta 2008, ko sem urejala knjižna priporočila pri reviji Elle, mi je v roke prišla sveže prevedena knjiga Jej, moli, ljubi, o kateri takrat v Sloveniji še nismo kaj dosti vedeli, še najmanj to, kakšen fenomen bo kmalu postala v svetovnem merilu. Ker sem bila v tistem času kulturni snob (do neke mere sem še vedno), knjige ne bi nikoli vzela v roke, če bi že nosila pezo kasnejše fame. Tako pa sem jo začela listati povsem neobremenjeno – in takoj “padla not”. Ko so se kasneje moji kolegi, ki dajo kaj nase in na težo svojega mnenja, zgražali nad ceneno plehkim jej-moli-ljubi fenomenom (ne da bi prebrali knjigo, kot se rado zgodi – so si pa nekateri ogledali film, ki tudi meni ni bil všeč), sem jo strastno branila in jo še danes. Po mnogih letih knjigo zdaj spet berem in mi je še vedno všeč.
S knjigo Big Magic pa je povezan še en navdihujoč projekt Liz Gilbert in sicer serija podcastov z naslovom Magic Lessons, v katerih raznovrstnim še neuveljavljenim ustvarjalcem s pomočjo gostov svetuje, kako premagati ovire in blokade v ustvarjalnem procesu (vedno znova se izkaže, da so te povezane s strahom takšne ali drugačne sorte). Nedavno je gostila mlado pesnico, ki jo je potrlo, da kljub številnim prošnjam, ki jih je oddala, ni bila sprejeta na nobenega od univerzitetnih programov kreativnega pisanja (ki so v Ameriki velik posel). Ljubi poezijo, je povedalo mlado dekle, a kako naj po tem “porazu” sebe še kadarkoli vidi, razume in doživlja kot “pesnico”?
Pesniti ali biti pesnik?
Da bi pomagal navdihniti mlado kolegico, je Liz Gilbert poklicala pesnika in modrega premišljevalca življenja Marka Nepa. Mark Nepo je napisal veliko knjig, njegovo najbolj znano, The Book of Awakening, lahko beremo tudi v slovenskem prevodu (Knjiga prebujenja: navdihujoča razmišljanja za vsak dan v letu, prevedla Darja Divjak Jurca, ilustrirala Sanja Janša, izšlo 2012 pri Mladinski knjigi ). Med mnogimi premisleka vrednimi rečmi, ki jih je povedal, naj tokrat izpostavim preprost, kratek stavek: “Be a verb, not a noun.” Bodi glagol, ne samostalnik. Osredotoči se na sam ustvarjalni proces in ne na to, kakšna bi morala biti, da bi si lahko rekla “pesnica”.
Mogoče se me je tole z glagoli in samostalniki posebej dotaknilo, ker se počutim silno nelagodno, kadar si moram (v kakšnih predstavitvah, recimo) pripisati samostalnike. Z nobenim samostalnikom ob svojem imenu se ne počutim dobro. Vedno se mi zdi, da nisem dovolj ali povsem ali pa samo tisto, kar samostalnik označuje. Da se torej, kadar si pripišem (ali mi pripišejo) samostalnik, delam, da sem nekaj, kar nisem.
Koliko bolj osvobajajoče je, če se lahko enostavno posvetimo rečem, ki jih počnemo – nekateri eni temeljito, drugi mnogim malo manj temeljito.
V mlajših letih sem se gibala v krogih, kjer je bilo zelo pomembno vzpostaviti se kot pesnik ali pisatelj. Da bi si človek lahko pripisal takšen samostalnik, pa je bilo pomembno napisati knjigo, po možnosti takšno, ki jo bodo hvalili kritiki in drugi, že uveljavljeni pesniki in pisatelji, pa tudi živeti tako, kot naj bi živeli pesniki/pisatelji – kar se je zvedlo na nekaj malega branja/pisanja in predvsem veliko pijančevanja. Tako je nastalo precej knjig, ki jih je prebralo malo ljudi (še manj z veseljem) in bilo prodanega dosti alkohola.
Ampak po mojih izkušnjah je ustvarjalni proces zares izpolnjujoč, kadar se ne peha za pohvalami, statusi in nazivi. Tudi ni nujno, da so rezultati objavljeni. Lahko gre “le” za ohranjanje dušne živosti. Hm, je sploh kaj pomembnejšega od tega?
Vse teče
Razmislek o samostalnikih, pridevnikih in glagolih, s katerimi predalčkamo svet, da bi nam bil razumljivejši in da bi v kaotični resničnosti laže ohranili iluzijo nadzora, pa nas lahko pelje še dlje. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kako se v želji, da bi se razumeli (s tem mislim tako razumeli sebe kot razumeli se med seboj), opisujemo s samostalniki in pridevniki, ki mogoče sploh ne držijo ali pa držijo le v relativnem smislu. Kaj mislimo, ko o nekom trdimo, da je “dober človek”? V praktičnem življenju takšne in drugačne oznake gotovo pogosto pridejo prav in težko bi shajali povsem brez njih. Pa jih znamo izpustiti, kadar nas omejujejo? Kadar povzročajo, da se zaradi njih ne le da ne razumemo bolje, ampak se morda sploh ne razumemo? Ker naslavljamo samostalnike in pridevnike namesto živega utripa bitja, s katerim naj bi se ujemali?
Mogoče glagoli, takoj za tišino, najbolje opišejo venomer pretakajočo se, skrivnostno in nedoumljivo naravo tistega, kar se nam kaže kot resničnost, pa naj gre za notranje ali zunanje svetove.
Kajti vse teče, kot je rekel Heraklit, zato v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat.
Kaj šele bi lahko ugotovili za zavest …
Naslovna fotografija: Joanna Paterson/ Flickr Creative Commons
