Milost

Iskra navdiha

Milost.

Prav to besedo zaslišim, ko prisluhnem navznoter .

Milost …

“Tvoja energija je tako lepa in čista,” mi je zadnjič napisala ena od krasnih žensk, ki me podpirate. 

Veliko hvaležnost in veliko ponižnost začutim, ko preberem kaj takega. 

Hvaležnost za nekaj lepega in čistega, kar se dotika naših src, ko smo skupaj. 

In ponižnost. Ta beseda danes ni priljubljena, staromodno zveni. Zame pa je ključna. Ponižnost v jasnem zavedanju, da to, kar nas objame, ni “moje”. Nič bolj, kot je “moj” sončni žarek, ki posveti na dlani in jih ogreje. 

Prizadevam si živeti in delovati tako, da bi bila prepustna za Svetlobo, ki jo vsi nosimo v Srcih.

Pa mi tako pogosto spodleti … Spotikam se ob lastne sence. Znova in znova in znova pa spet. 

Dolgo sem mislila, da moram razčistiti in počistiti vse v sebi, šele potem grem lahko med ljudi in kaj izvirnega rečem. O čemerkoli. Dokler imam v sebi še toliko smeti, pa lahko samo smetim. Zato je bolje, da citiram druge

Pa je življenje veliko bolj milostno od namišljenih idealov. 

Kadar sem z vami, spregovori in deluje še nekaj globljega od moje morebitne osebne pošvedranosti. Kot bi se ranjeni deli za ta čas usedli na zadnji sedež in volan prepustili nečemu zdravilnemu. 

Ob tem se počutim prav enako – ali pa še bolj! – obdarjeno kot vi. 

“Hvala za zame svete trenutke v našem svetem prostoru, kjer vsakič polno začutim ljubečo sprejetost in varen prostor, napolnjen z globokim mirom…. in ko odhajam od ure joge, sem radostno mirna…. Si lahko želim kaj boljšega…?! Odgovor je nepotreben …” mi piše draga sopotnica.

Hvala enako!

In to je …

… milost