Ljuba sosrčnica me je danes spomnila na zapis, ki sem ga objavila pred natanko tremi leti! Ker se je takrat dotaknil mnogih krasnih Src in tudi krožil po srčnem medmrežju, ga ponovno objavljam – takšne vsebine ne zastarajo in morda danes poboža še koga!
V indijski filozofiji umetnosti obstaja čudovit pojem, ki je sicer namenjen razlagi, kako deluje in kako dojemamo umetnost, a mislim, da je uporaben tudi mnogo širše – sahridaya. Hridaya v sanskrtu pomeni srce v dobesednem in prenesenem pomenu, torej tudi bistvo, esenca, središče, lahko se uporablja kot sinonim za dušo, ki naj bi prebivala v srcu … Predpona sa- lahko naznačuje, da gre za osebo »s srcem« (»srčnež«) ali pa za nekoga, ki je »sosrčen«. Naj razložim bistvo ideje o tem, kako poteka ustvarjanje in dojemanje: vrhunski umetnik naj bi bil povezan z božansko sfero, od koder prihaja navdih, ki je v najvišji obliki silno eterična reč – malce svoje zračnosti in popolnosti izgubi že s tem, da se »prevede« oziroma »zgosti« v idejo, ki se pojavi v umetnikovem duhu kot notranja podoba, glasba ali besedno vrenje (ali vse skupaj). Že to, na kak način se bo navdih notranje manifestiral, je odvisno od umetnikovega psiho-fizičnega stanja, ki »obarva« in »prežame« idejo, še večji izziv pa je, kako to notranjo vizijo pozunanjiti v sliko, glasbo, pesem … To zahteva veliko umetniške veščine. A tudi najčudovitejša umetnina lahko ostane neopažena, če ne naleti na »sahridayo« – »(so)srčneža«. Ko je človek v stiku z umetnino, se namreč lahko zgodi marsikaj: lahko nič, lahko mu nudi bežno ugodje, pri »(so)srčnežu« pa gre za pravo alkimijo zavesti v obratnem vrstem redu kot pri umetniku. Stik z zunanjo umetnino v njem najprej sproži intenzivno notranje doživljanje, nato pa se njegov duh razpre, za hip pozabi nase, na svet, na čas in kraj, kjer se nahaja, in doživi presežno stanje zavesti, kot bi se ga dotaknilo nekaj božanskega. Najvišjo obliko tega stanja indijski filozofi enačijo z mističnim stanjem, vendar je estetsko doživetje krajše in odvisno od zunanje vzpodbude. A vendar gre za isti okus nečesa svetega, nadsvetnega.
Kdo je »(so)srčnež«? Evropski prevodi zanj uporabljajo izraz »conoisseur«, torej nekdo, ki je izobražen in izbranega okusa, kar kaže na velik idejni razkorak med klasičnim evropskim in indijskim razumevanjem umetnosti, pa tudi doživljanja nasploh. Za uživanje v umetelni indijski dvorski poeziji, polni aluzij, dovtipov in pesniških okraskov, je bila ustrezna izobrazba gotovo pomembna, vendar ne dovolj. Za še bolj ključno je veljala senzibilnost, »srčna« dojemljivost. Duhovna besedila iz istega obdobja med kriteriji, kako naj učitelji izberejo učence, ki jim je vredno predati skrivna znanja, na prvem mestu prav tako navajajo: srčnost.
Zanimivih (za)misli v zvezi s srčnostjo pa s tem še ni konec. Pomembno vprašanje, ki je pestilo (ne samo) indijske filozofe, je bilo, kako vem, da je pred menoj čuteče, živo bitje in ne neživa stvar? Budisti so sklenili, da na to lahko kvečjemu sklepam iz dejanj bitja (sem spadajo zunanji znaki življenja, pri ljudeh pa tudi govor, s katerim si lahko sporočamo svoja notranja stanja), filozofi iz srednjeveškega Kašmirja, ki so mi osebno najbolj ljubi, pa so trdili, da ne gre zgolj za sklepanje, ampak so za doživljanje drugih živih bitij uporabili neprevedljiv izraz, ki bi mu za silo lahko rekli »slutnja« – v drugem živem bitju »zaslutim« življenje in ga sodoživim, kako močno in do kakšne mere pa je spet odvisno od – uganili ste – moje srčnosti. Brezsrčnim je namreč povsem vseeno, ali so v stiku s čutečim bitjem ali neživim predmetom. Bistvo brezsrčnosti je namreč prav to, da ves svet popredmeti in dojema izključno po merilih uporabnosti in koristi.
Med dvema srčnima bitjema pa se lahko zgodi nekaj, kar je dragocenejše od vsake koristi – pristen stik. Bližina. Občutenje sosrčnosti. V sodobni psihoterapiji je znano, da je prav to tisto, kar nas zdravi, hrani, oživlja. Trenutek pristnega stika, doživetje sosrčnosti nam lahko, tudi če je kratko, neopisljivo oplemeniti življenje.
V času tehnologizacije, digitalizacije in robotizacije se mi zdi vprašanje, kako negovati srčnost in živeti srčno, morda najpomembnejše od vseh. Srčnost nas naredi razpoložjive za doživljanje lepote in bližine. Za občutenje svetega, ki ni vezano na institucionalizirane religije.
Če se zavežemo svoji srčnosti, je zelo pomembno, da ne izgubimo moči in poguma ob morebitni neodzivnosti ali celo zavračanju okolice. Če živimo in delamo srčno, to nikakor ne pomeni, da bomo všeč vsem. Tudi ne, da bomo všeč mnogim. V dobi všečkanja je potreba po ugajanju lahko še posebej zahrbtna in nam jemlje pogum za pristnost. Obljublja nam namreč nekaj, česar ne more izpolniti – da bomo, če bomo ugajali, občutili (samo)spoštovanje in bližino. Vendar tega ne poraja ugajanje, tudi velikemu številu ljudi ne – spoštovanje in bližino občutimo ob pristnem stiku, ob sosrčnosti. To začutimo ob ljudeh, za katere pogovorno pravimo, da smo »na isti valovni«. Če negujemo srčnost in živimo po njenem navdihu, bomo srečevali vedno več sosrčnežev. Tistih, ki lahko slišijo skrivno glasbo naše srčnosti in ki jim ob njej poleti srce …
Pa še to: če boste besedo »sosrčnost« iskali v slovarju slovenskega jezika, je ne boste našli. Skovala sem jo po indijskem navdihu. To besedo sem dolgo iskala, da bi poimenovala nekaj, kar slutim in nisem znala izraziti. Kadar me preplavi hrup brezsrčnega sveta, se je posebej močno oprimem. Vedno me navdihne. Zato jo podarjam še vam, ljubi sosrčneži!
P.S.: Letošnje poletje se lahko v srčno mrežo povežemo tudi preko duhovnega sopotništva! Več o tej moji zamisli na tej povezavi
Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!
IBAN: SI56 6100 0001 2628 098
Sklic: SI00 001 Namen: Prispevek za podporo dejavnosti
Koda namena: OTHR
Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.
Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: [email protected]). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje.
Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.
Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!
