Vsi smo božji otroci, le redki pa postanejo božji odrasli

Iskra navdiha

“Vsi smo božji otroci, le redki pa postanejo božji odrasli.”

Ta stavek se mi je utrnil nekoč v predbožičnem času in od takrat močno odmeva v meni.

Trdno verjamem – ne le verjamem, vem! – da v sebi VSI nosimo svet(l)o luč. Kadar gledam z jasnim pogledom, jo tudi vidim v ljudeh, ne le ljudeh, bitjih. V očeh.

Zato tako rada učimo jogo, meditacijo. Ko odložimo oklepe, okove in maske, v katere smo vklenili svoje srce, da bi ga zavarovali pred neizprosnostjo sveta, zažari. Prav zaljubljeno strmim v luč, ki od znotraj ožarja sopotnice (in kakšnega redkega pogumnega sopotnika ) po naših urah Poti navznoter: včasih me gane do solz. Nobena človeška stvaritev se ne more primerjati z lepoto te Luči, ki v nas živi, žari!

Zakaj pa potem tako pogosto tavamo v temi?

Svet(l)i plamen se tu pa tam po milosti zaiskri. A da bi ga plemenito nosili skozi dni, moramo zavestno opravljati nalogo, ki je ne more namesto nas opraviti nihče drug – ne starši, ne skrbniki, ne partnerji, ne ljubimci, ne prijatelji, ne učitelji, ne zdravilci. Nihče. Lahko nam pokažejo pot, ne morejo pa je prehoditi namesto nas.

Nihče nas ne more odrešiti bremena te temeljne naloge, ki ji je, kolikor mi je dano doumeti, namenjeno utelešenje na tem planetu.

Ta naloga je posta(ja)ti božji odrasli.

“Božji odrasli” zame pomeni: duhovno prebujeni in osebnostno zreli ljudje.

Že odrasti v običajnem pomenu besede, se pravi biti sposobni materialno poskrbeti zase pa še za koga, vsaj približno funkcionalno delovati v svetu, morda “odkljukati” temeljne družbeno zapovedane kljukice odraslosti … je vse prej kot lahko.

Se zavestno in predano posvečati duhovnemu prebujanju in osebnostnemu zorenju, procesu, ki se nikoli zares ne konča in je skoraj ves čas naporen (kolikor je tudi lep) …

… pa zahteva VZTRAJNO SRČNOST.

Zavestno negovanje svetih treh O-jev odraslosti: odgovornosti, odločnosti, odličnosti.

Okoliščin svojega življenja ne moremo vedno izbirati, lahko pa se učimo prevzemati odgovornost za svoje mišljenje, čustvovanje in delovanje, torej za to, kako se odzivamo. Pri tem so nam na voljo številna sijajna orodja (zame so (bila) ključna joga, meditacija, različne tehnike samopomoči in psihoterapija), ki pa jih moramo uporabljati, da bi delovala. Če samo ležijo nekje v omari naše vednosti, če jih zbiramo in nabiramo po različnih delavnicah, a ne uporabljamo iz dneva v dan, res nimajo učinka.

Prevzemanje odgovornosti je odločitev, ki ni lahka. Veliko veliko lažje se je zatekati v toksične vloge, se utapljati v občutkih nemoči in krivde ter vse življenje preživeti v otročjem pritoževanju.

Šele odločnost nam da moč za odličnost: vztrajno, posvečeno razvijanje vrlin in veščin.

Ne glede na to, kaj se (mi) dogaja, vedno lahko gojim vrline, temeljne gradnike tega, kdo kot osebnost sem.

In ne glede na to, kaj se (mi) dogaja, vedno lahko razvijam veščine – vedno se lahko učim in izpopolnjujem v vsem, kar mi pomaga živeti svoje poslanstvo, nositi svoj dar.

In z njim svetliti svet.

Z vztrajno srčnostjo.