Do svojih teles pogosto gojimo številne zamere. Telo se nam ne zdi dovolj lepo, močno, zdravo, mladostno, gibko … (poljubno vstavi svojo najljubšo pritožbo). V telesu se počutimo nelagodno ali se ga celo globoko sramujemo. Kakorkoli želimo telo “poboljševati”, pa to dolgoročno ne vodi k celostni dobrobiti, če globinskega odnosa do telesa ne spreminjamo iz zavračajočega v ljubečega. To je (lahko) (dolgo)trajen, celo vseživljenjski proces. Pomemben notranji premik lahko doživimo, če ozavestimo, od kod izvirajo morda nemogoče ali celo okrutne zahteve do telesa in se vprašamo: “Res želim pristajati na to?” Prepričanja, ki niso zares naša in se z njimi v sebi sploh ne strinjamo, lahko zavestno opuščamo, namesto njih pa sklenemo novo, ljubečo, podporno in negujočo zavezo s telesom. V tokratnem Zapiku bomo vsak zase in skupaj spisali ljubezensko pismo telesu.
