Zorenje, kot ga danes razumem, je zelo počasen, umirjen, nedramatičen proces

Iskra navdiha

Zorenje, kot ga danes razumem, je zelo počasen, umirjen, nedramatičen proces. S stališča nezrelega ega z narcističnimi vzgibi na smrt dolgočasen, nepotreben ali celo škodljiv, ker ne prinaša nobenih hitrih kratkoročnih koristi, ki bi godile nevrotičnim težnjam. 

Pot navznoter je pot v globino. Pot v osrčje Tišine. 

Vodi skozi mnoge plasti, ki nam osvetlijo različne plati: sončne, senčne in ves spekter vmes. Vsaka od plasti ima tudi svoje pasti. 

Tik pod površino je notranje dogajanje lahko zelo dramatično. Osebne zgodbe, čustva, misli, vse brbota in vrvi.

Če zdržimo in se potopimo globlje, se odpre plast, ki ji pravim »svet posebnih učinkov«. 

Pojavljajo se lahko magične vizije, ki nas pretresejo, osupnejo, odpirajo se novi, doslej neznani svetovi. V telesu se prebuja mogočna sila, občutimo lahko veliko notranjo moč. Ta plast je polna osupljivih čudežnih dogajanj, pa tudi možnosti, da pademo v grandiozen egotrip in povzročimo dosti škode sebi in drugim. 

Najgloblje je prostrana Tišina. Mir. Brezosebna (ali nadosebna) jasnina. Globoka pradavna vednost, ki odmeva skozi vsečasje.

In vendar nič spektakularnega. Nobene drame, nobenih ognjemetov in fanfar. 

Hvaležna sem za sveti čas zorenja, ki mi ga je bilo v tem življenju podarjeno veliko. Zavedam se, da je to velikanski privilegij in zato tudi odgovornost. 

Naročje Tišine me je do kosti napojilo z utripom nevidne luči. Zaradi nje vidim svet pozlačen. Tudi skozi brutalno grozo sveta se lesketa. 

Na pragu temnih dni žari.