Tokrat ti zaupam svoj recept za zanimivo in polno živo življenje: Za nosom z zanosom v zos – in pogumno skoz! 🤩
Kaaaaj?!? 🤔
In predvsem: ZAKAJ?!? Saj v zosu pa res nihče ne bi rad pristal, a ne? Še manj pa da bi namerno rinili vanj! 😳
Res je. In prav to je tisto, kar nas v življenju (pre)pogosto odvrne od tega, da bi sledili svoji pristni poti. Klicu srčnega zanosa. 💖
Ker se želimo na vsak način ogniti zosu, obstanemo v zocu. 🕳
Si v zocu?
Ta prispodoba in besedna igra se mi je porodila pred dobrim letom, ko sem se med razmišljanjem o povsem drugih rečeh zamaknjeno opazovala kavno usedlino. Zoc!
Spomnil me je na postano življenje.
Na občutke, ki mi jih mnogi zaupajo.
Ni nujno, da je v postanem življenju navzven kaj posebnega narobe. Ravno obratno: zdi se lahko, da vse vrhunsko štima.
In vendar …
Je občutek, kot da se ti po žilah namesto žive krvi pretaka postana usedlina. Da živiš življenje, ki ni (več) zares tvoje.
To zavedanje je neznosno, zato pred njim bežimo, kolikor le moremo. V prezaposlenost, odlašanje, odvisniška vedenja, v zaskrbljenost, cinizem, nastrojenost. Karkoli, da bi preslišali, kar v sebi čutimo in vemo: kdor smo, kar smo, kjer smo, ni (več) zares naše.
Ampak kam in kako naprej?
Klic zanosa
Trdno zaupam, da to ve nekaj, kar je globlje, starodavnejše in modrejše od našega načrtovalnega uma.
Eden od načinov, kako se javlja, je skozi pristen, srčni zanos.
Zanos, o kakršnem govorim, ni kakšno manično, objestno, odzemljeno stanje, ki bi nas omamljalo in vabilo v izogibanje resničnosti.
Ravno obratno: prebudi in oglasi se, ko smo polno prisotni. Sama ga najbolj jasno začutim med jogo, meditacijo, v naravi, skratka v stanjih globokega miru in povezanosti.
S tujko mu pravimo entuziazem, kar izvira iz starogrškega “en theos”: v bogu. Je notranje iskrenje presežnega. Hodi z roko v roki z glasom intuicije, ki poraja notranjo vizijo.
Nas kliče na najbolj našo pot.
Kako narediti naslednji korak v svojo pristno smer?
Za nosom!
Nedavno sem se domislila še enega elementa v tejle zanosni recepturi, ki tudi še malo začini besedno igro. 😉 Za nosom!
Ko sem bila majhna, prestrašena in zelo zaskrbljena punčka (občasno sem še vedno 😇), sem dedka pogosto spraševala, kako bova prišla (kamorkoli že). Njegov najljubši odgovor je bil – uganili ste 😀: Za nosom!
Če greš za nosom, zagotovo nekam prideš. 👃
Danes pa vemo tudi, da je čut za vonj povezan z limbičnim sistemom, našo pradavno, instinktivno naravo. Simbolizira globoko čutno modrost telesa. Odpira skladovnico spomina (ob stiku z določenimi vonji se nam lahko pojavljajo najzgodnejši spomini), ki sega onkraj osebnega v dediščino (ne samo človeških) prednikov.
Zanos nam odstira intuitivno vizijo, nos – naša instiktivna narava – pa ve, kako speljati naslednji korak. Včasih samo enega. To je povsem dovolj.
Tri, štiri, hop! – v zos
Od tu naprej bo šlo vse samo še gladko navzgor. Sledili bomo svojim sanjam in vesolje se bo postavilo na glavo, da nas mehko podpre na vsakem koraku. Odpirale se nam bodo čudežne priložnosti in možnosti. Srečevali bomo angele in vile, ki nas bodo varovali in vodili, da se nikoli več ne bomo počutili izgubljeno ali zapostavljeno. 24/7 bomo živeli in delovali lahkotno, radostno in pretočno, karkoli si bomo vizualizirali, bomo v max treh korakih tudi manifestirali, pa še sijajnejše bo, kot bi si lahko kadarkoli predstavljali. 💫
Je tako?
Hm … 😅 Ko opazujem življenje, ni (samo) tako rožnato, kot bi si želeli. Pa se mi tudi ne zdi, da bi moralo biti. Mislim, da je dejansko veliko modrejše in veličastnejše od naših fantazij in iluzij.
Poskrbelo bo, da se bomo na svoji pristni poti znašli (tudi) v zosu.
Zos so stanja negotovosti. Izzivi, ki bodo od nas zahtevali, da prerastemo stare vzorce in načine mišljenja ter delovanja. Opustiti in izpustiti bo treba marsikaj, brez česar si mislimo, da ne (z)moremo. Razviti bomo morali veščine, ki jih sicer nikoli ne bi. V sebi odkriti moč, za katero se nam še ne sanja, da domuje (tudi) v nas.
Včasih bo naporno. Zahtevno. Težko.
In si bomo rekli: “Pa kaj mi je bilo tega treba?!” 😖
Skozi zos v svež zanos
Če bomo imeli srečo, poti nazaj ne bo.
Mogoče bo samo naprej.
Skozi zos.
Korak za korakom.
Včasih opotekaje, pa vendar.
Pogumno skoz.
To ne pomeni, da nas ni strah, da nas ne skrbi, da nismo kdaj utrujeni in naveličani.
Pomeni, da gremo po svoji poti vsemu temu navkljub.
Naprej.
Samo naprej.
🔅
In potem se nekega dne oblaki razkadijo. Posije sonce.
Opazimo, da je naš korak lahkoten, ker se je v nas prebudila moč, mogočnejša od bremen. Da smo zmožni hoditi tudi navkreber, dolgo in vztrajno, kadar je to potrebno. Da znamo prepoznati možnosti in priložnosti tudi tam, kjer bi si nekoč mislili, da nas čakajo same tegobe. Da zmoremo zdržati negotovost in neodobravanje in sredi teme neugodnih okoliščin sijati luč – ne samo zase, tudi za druge. Da v naših srcih prebivajo angeli in vile, ki smo jih nekoč iskali zunaj. Da žarijo zaupanje, ljubezen in vero, ki so neomajni.
Da smo se prav v zosu obrusili in prekalili.
Dozoreli, da nas pokliče in napolni svež zanos.
💗
💓
💖
P.S.: Včasih ne vemo, kako odkleniti in odkriti pristen zanos. Morda smo bili vzgojeni tako, da smo ga morali zatreti in se zdaj skriva nekje zelooo globoko. Brez skrbi, to ne pomeni, da ga ni! Včasih samo traja malo dlje, da ga ponovno začutimo. Verjemi, vredno je! Ni treba, da si sam_a v tem(i). Speči zanos, ki tli v tebi, bo na tvojo pot zagotovo priklical ljudi, ki te lahko prebudijo in podprejo. Če kdaj začutiš, da želiš tudi mojo (P)osebno spodbudo , pa sem tukaj zate 🙏
* naslovna fotografija: cookie_studio za Freepik
