
So nekatere pesmi, ki bi se jih bilo treba naučiti na pamet. Ne samo pesmi, tudi drugi odlomki iz knjig. Treba bi jih bilo spoštljivo shraniti v svoji notranji zakladnici, besede, ki hranijo, spodbujajo, nosijo modrost. Ali enostavno razveseljujejo.
Ena takih je pomoje “meditacija” Alenke Rebula iz njene (v vseh pogledih čudovite in brezčasne!) zbirke Sto obrazov notranje moči. Njen naslov je Dostojanstvo, podnaslov pa “Deluj tako, da si”. Pesem-meditacijo večkrat ponavljam v uvodnih nekajminutnih predavanjcih na tečajih joge in za navdih sem jo uporabila tudi v zaključni uri zimskega sklopa tečajev, ki so bili uglašeni na temo joge delovanja.
“Poskušaj stati kot drevo, ki razteza veje, a ne hodi za bežečim popotnikom in ne žaluje zaradi mimoidočih, ki ga ne opažajo,” se pričenja (prepisujem le nekaj stavkov, meditacijo v celoti najdete v knjigi Sto obrazov notranje moči, ki jo je vredno brati vedno znova). Drevo “stoji v razkošju” in ni odvisno od zunanjih odzivov, od tega, ali si kdo vzame čas zanj, ali ga kdo občuduje in hvali. “Drevo nikogar ne sili, ne kliče, ne pričakuje,” je dostojanstveno in stanovitno, ukoreninjeno v svoji naravi.
Od drevesa se je mogoče toliko naučiti! “Ne oziraj se za vsemi, ki hitijo mimo tebe v napačno smer. Ne zameri tistemu, ki te mimogrede nalomi. Odženi drugje in na novo. Drevo prečiščuje zrak s tem, da je drevo. Ti nas očiščuješ s tem, da se lahko ustavimo ob tvoji resnici.
ZEMLJA IN NEBO PA BOSTA STORILA PREOSTALO.”
Kako zelo potrebujemo to zagotovilo v površinski kulturi, ki toliko stavi na videz in zunanje kazalce “uspeha”!
Ta uvid seveda ne napeljuje k temu, da bi v vsakdanjem življenju zanemarili praktične obveznosti, brez katerih pač ne gre. Kakšne so in koliko jih je, je bržkone odvisno od tega, kako živimo, s čim se preživljamo, kaj si želimo … A verjamem, da vsi, ne glede na to, kje smo na svoji poti, potrebujemo tudi notranje drevo, ob katerem si odpočijemo in začutimo svoj utrip.
Notranje drevo zame simbolizira ukoreninjenost v tistem, kar ne potrebuje zunanje potrditve, ker je samo po sebi neprecenljivo in nenadomestljivo: življenje, bivanje samo, ki se diha skozi nas, skozi bitja v tisočerih oblikah. Je Skrivnost, ki je ni mogoče razumeti, ki je ni mogoče ujeti, ki nam teče po žilah (dobesedno in metaforično). So prostori tišine, v katerih je njena prisotnost glasna in odločna. In čutimo: kako veličastno je biti! Kako čudežno je, da smo!
Jogijska praksa, ki se ne napaja v tem notranjem prostoru, je brez duše. In praksa, ki ne poglablja notranjih korenin, ki ne neguje notranjega drevesa, je zame brez smisla.
Pognati korenine globoko, raztezati krošnjo v svet: v svojem tihem dostojanstvu nas učijo drevesa, Mojstri meditacije, ki modrost posredujejo onkraj meja človeških jezikov. Če le prisluhnemo njihovemu šumenju.
* Na željo udeležencev tečajev Joga – pot navznoter se bom v prihodnje potrudila, da čim več svojih razmislekov, ki na tečajih služijo kot uvod v prakso, tudi zapišem na blogu. Pričujočo vsebino smo obravnavali v okviru zimskega tečaja, ki je bil posvečen jogi delovanja. Pomladanski tečaji se pričenjajo v tem tednu, njihova osrednja tema pa bo joga preobražanja! Tečajem se lahko še vedno pridružite.
Naslovna fotografija: Marvin Foushee/ Flickr Creative Commons