Na delavnici o meditaciji, ki sva jo s kolegom nedavno vodila v okviru Tedna možganov, je po koncu prakse simpatična gospa povprašala: “Kdaj pa svetujete, naj meditiram? Bi zjutraj, ampak imam kup opravkov, takoj ko vstanem. Čez dan nikakor nimam časa. Zvečer sem pa že utrujena in kinkam.” Gospa, sicer upokojenka, je kratko meditacijo poskusila prvič in bila ji je zelo všeč. Vsekakor nekaj, kar bi z veseljem vključila v svoj vsakdanjik. Ko bi le imela čas!
Tudi sicer se na tečajih učitelji nenehno soočamo s podobnimi tožbami: praksa je krasna, praksa pomaga, z veseljem bi jo delali redno – samo časa ni. Pa tudi druge okoliščine so neugodne: težko je najti idiličen prostor, moti nas hrup, moti nas pohištvo …
Včasih pomaga, če težave, ki nas pestijo, uzremo v luči mnogo zahtevnejših, ki so jih ljudje nekdaj premagovali (in nekateri jih še vedno), da bi lahko razvijali svojo duhovno prakso. V predmoderni Indiji je odločitev za pot joge večinoma pomenila odpoved posvetnemu življenju in zavezo rigoroznim asketskim praksam. Vsaj za določeno obdobje (ponavadi nekaj let) so se meditatorji odpravili na samotne kraje, kjer so se posvetili zgolj meditaciji. Ko se je praktikant odločal za meditacijski odmik, se je v ta namen lahko odpravil v gozd, kjer je bilo na voljo veliko različnih sadežev, a tudi številne nevarnosti: od divjih plenilcev do strupenjač in nadležnih komarjev. Tem se je bilo mogoče izogniti, če si je človek namesto ravninske džungle za samotno zatočišče izbral katero od himalajskih votlin, ki so bile drugo tradicionalno zatočišče asketov. A tudi tam je bilo vse prej kot idilično – meditator se je moral med drugim spopasti z izjemno nizkimi temperaturami. Himalajske duhovne kulture (recimo tibetanski budizem) so zato razvile številne močne prakse prav v ta namen.
Človek, ki se je nameraval resno posvetiti meditaciji, se je torej moral najprej odločiti: bi raje trpel zmrzal in pomanjkanje ali nevarnost tigrov, komarjev in pijavk? Nič čudnega, da je bila ena poglavitnih vrlin, ki je po eni strani veljala za predpogoj joge, po drugi pa tudi za merilo, koliko je človek napredoval v svoji praksi, sposobnost ohranjati notranji mir in zadovoljstvo ne glede na zunanje okoliščine.
A zakaj bi bilo to danes za nas sploh relevantno? V sodobnem “razvitem” svetu kolikor moremo skrbimo za svoje ugodje in udobje, okoliščine, ki nam ne prijajo, pa brž spremenimo. A um, ki se najbolj od vsega boji, da bi se moral umiriti, bo vedno našel zunanje razloge za to, da se ne more. Ko se odločamo, da bomo nekaj, za kar sicer vemo, da bi nam koristilo, redno počeli, moramo na takšno sabotažo računati.
Prispodoba o zmrzali ali komarjih pa velja tudi na drugih življenjskih področjih. Za karkoli se v življenju odločimo, katerokoli pot uberemo, vedno bo imela tudi neprijetne plati. Če od življenja kot razvajen otrok pričakujemo, da nam bo zagotovilo sanjske pogoje za vse, kar bi radi postali in počeli, bomo imeli brez dvoma vedno dovolj razlogov za tarnanje in pritoževanje.
Je pa vedno mogoče ubrati tudi drugo pot: početi, kar se nam zdi vredno početi, neugodnim okoliščinam navkljub. Včasih celo z nasmehom.
* Na željo udeležencev tečajev Joga – pot navznoter se bom v prihodnje potrudila, da čim več svojih razmislekov, ki na tečajih služijo kot uvod v prakso, tudi zapišem na blogu. Pričujočo vsebino smo obravnavali v okviru zimskega tečaja, ki je bil posvečen jogi delovanja. Pomladanski tečaji se pričnejo kmalu, njihova osrednja tema pa bo joga preobražanja!
