Trenutno poteka vpis v jesenske tečaje Joga – pot navznoter. Informacije o tečajih najdete tukaj.
Zadnje leto in pol, od jeseni 2015, je moja praksa joge pridobila povsem novo dimenzijo, saj sem začela poučevati “v lastni režiji”, kar se je izkazalo za čudovito in izjemno izpolnjujoče. Z jogo se sicer resno, vsakodnevno ukvarjam že vso odraslo dobo, od osemnajstega leta. Dvanajst let sem se jogijskih prvin učila pod okriljem Biharske šole joge v ljubljanskem Tara Yoga Centru, kjer sem opravila tudi triletni učiteljski tečaj in več let učila, nato pa sem začutila, da želim stopiti na samostojno pot. Ob tem se mi je zastavilo temeljno vprašanje: kaj je joga? Kaj je joga zame? O tem vprašanju sem veliko razmišljala tudi ob študiju indijskih filozofij, ki se mu posvečam že enako dolgo kot jogijski praksi. Študirala sem namreč filozofijo in primerjalno književnost in se v okviru obeh študijev najbolj “zaljubila” prav v azijske filozofije in književnosti, tako da sem (predbolonjski) dodiplomski študij zaključila z diplomo o indijski filozofski pesnitvi Bhagavadgiti (“Bhagavadgita med književnostjo in filozofijo”), doktorski študij filozofije pa nadaljevala s proučevanjem za moj okus enega najbolj fascinantnih biserov indijske kulture, srednjeveške kašmirske mistike, filozofije in poezije – t.i. kašmirskega šivaizma. Ta me je navdušil zato, ker se v njem združujejo moje največje ljubezni (joga, literatura/literarna teorija in filozofija) in zaradi navdihujočega pogleda na svet, saj najvišja meditacijska stanja razume kot stanja, v katerih se nam celota bivanja razkrije kot žarenje osupljive lepote … Skratka, nasujem vam lahko veliko definicij joge različnih šol, smeri in obdobij, tudi takšnih, ki si med seboj nasprotujejo. A kaj je joga zame, kako jo občutim?
Joga: stanje duha in stik z notranjim kompasom
Danes se beseda “joga” uporablja za obliko vadbe. Obstaja tisočero stilov, šol in pristopov, a vsem je skupno, da jogo pojmujemo kot nekaj, kar počnemo. Je skupek metod, tehnik, vaj … V predmoderni zgodovini je bilo v Južni Aziji prav tako tisočero šol, ki so zagovarjale različne oblike “joge”, a vsem je bilo skupno, da so jogo najprej opredelile kot stanje duha. Joga torej ni nekaj, kar počnemo, ampak je joga stanje, v katerem smo! Da bi dosegli to stanje, uporabljamo različne tehnike, poti … ki se tudi imenujejo “joga”, a to ime si zaslužijo le, če vodijo v duhovno stanje joge, sicer pa ne. Najbolj nevtralno je stanje joge opisano v Patandžalijevih Sutrah o jogi (besedilo je bilo po zadnjih indoloških dognanjih najverjetneje zapisano v 4. stol. n. št., učenja, ki jih posreduje, pa so vsak nekaj stoletij starejša) kot “umiritev vrtincev zavesti”. Kaj se razkrije, ko se zavest umiri? Prava narava našega notranjega bitja. O tem, kakšna je in kaj je to notranje bitje, imajo indijske filozofije različne poglede.
Sama duhovno stanje joge občutim kot stanje, ki ima pet bistvenih značilnosti: notranji mir, notranjo radost, sočutje/prijaznost/ljubezen, notranjo modrost in ustvarjalnost.
Notranji mir ni nujno stanje brez misli, pač pa je stanje, v katerem me vrtinci misli ne posrkajo in občutim, da je zavest prostranejša od misli. Tako starodavni kot sodobni učitelji pogosto uporabljajo prispodobo oblakov in neba – misli/občutki so kot oblaki, ki plujejo po nebu in se stalno spreminjajo, zavest pa je prostrano, brezmejno nebo. Z globokim mirom lahko objamemo in prežamemo notranje pojave, tudi kadar niso prijetni.
Notranja radost je izraz prvinske živosti in jo čutim povezano z mirom. Ko začutim globoki mir, se prebudi tudi radost, ki ni odvisna od zunanjih okoliščin. V tem stanju lahko v vsem, kar doživljam, uzrem lepoto in darilo, tudi v težkih situacijah.
Sočutje/ prijaznost/ ljubezen občutim kot notranjo mehkobo, kot bi me prežemala toplina, ki je naklonjena vsem bitjem in jim želi dobro.
Notranjo modrost občutim kot stanje jasnosti, ki mi v vsakem trenutku sporoča, kaj je prav zame, kot notranje vodstvo. Glas notranje modrosti zveni povsem drugače kot glasovi misli in se vedno pojavlja skupaj z mirom, radostjo ter sočutjem/ljubeznijo. Po tej izbrani družbi vem, da mu lahko zaupam.
Ustvarjalnost zaznavam kot stanje navdiha za delovanje, ki rase iz občutja notranje polnine, ki se želi izraziti. Ustvarjalno delovanje je igrivo in sproščeno, povsem drugačno od stresnega naprezanja, ki izvira iz občutka manjka (“nisem dovolj, ne naredim dovolj, nimam dovolj”).
Ta stanja tudi sicer v življenju uporabljam kot notranji kompas in se v dilemah vprašam: ali to prispeva k miru, radosti, ljubezni, modrosti in ustvarjalnosti ali ne? Če ne, to ni prava smer zame …
Čudeži ljubeče naklonjenosti
Kultiviranje naravnanosti t.i. ljubeče naklonjenosti (sanskrtsko maitri, palijsko metta) izvira iz zgodnjega budizma. Gre za povsem enostavno prakso, ki pa ima od vseh, kar sem jih kdaj preizkusila, najbolj čudežne učinke. V osnovni različici sebi in vsem bitjem v mislih zaželimo: “Naj mi bo dobro. Naj bom srečna/srečen, naj bom mirna/miren. Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja srečna in mirna.” (Praksa ima sicer različne oblike, ki so zelo uporabne tudi v konfliktnih situacijah.) S prakso na tečajih začenjamo in zaključujemo ure, spodbujam pa vas, da jo čim pogosteje uporabljate tudi sami, vsako jutro, ko se zbudite in zvečer, preden zaspite. Postala je temelj in srce tako mojega poučevanja joge kot tudi osebne prakse. Z ljubečo naklonjenostjo je vse drugače. V drugačnem duhu izvajamo jogijske tehnike, drugače se občutimo, predvsem pa se bistveno izboljšajo naši odnosi. Udeleženke tečajev mi vedno znova poročajo o pravih malih čudežih, povezanih s to prakso.
Prisluhniti notranji modrosti telesa
S prakso ljubeče naklonjenosti se je spremenil tudi moj odnos do jogijskih tehnik, do položajev (asan), uravnavanja diha (pranayama) in različnih oblik osredotočanja (dharana), ki lahko vodijo v meditacijska stanja. Zelo sem namreč pozorna, s kakšno naravnanostjo se lotevam praks: z ljubečo naklonjenostjo ali naprezanjem, ker se želim “poboljšati”, da bom bolj v skladu z od zunaj vsiljenimi standardi?
V zadnjih dveh letih sem intenzivno raziskovala tudi razvoj moderne joge, o čemer v zadnjem času nastaja veliko zanimivih študij, ki pa večinoma ostanejo omejene na strokovne kroge bralcev, saj niso dovolj poljudno napisane, da bi bile dostopne širšemu krogu. To se mi zdi velika škoda, saj gre za pomembne in tehtne vsebine, zato prirejam poljudna predavanja (tudi v okviru izobraževanj za učitelje joge različnih šol), kjer poskušam akademske ugotovitve poljudno povzeti za tiste, ki vas te reči zanimajo. Kakorkoli, z raziskovanjem moderne joge sem ugotovila, da je večina tehnik, ki jih danes uporabljamo v jogi, predvsem položajev, relativno “mladih” (50 – 100 let) in razvitih na podlagi mešanja različnih tradicij in kultur. Tudi pristopi k poučevanju joge, ki jih imamo za tradicionalne, so se dejansko razvili v sredini 20. stol. v zelo specifičnih okoliščinah indijskega osamosvajanja izpod jarma kolonizacije. Odnos do telesa je v moderni jogi pogosto “vojaški”, češ telo je treba “disciplinirati”, ga za vsako ceno spraviti v boleče, neudobne položaje …
Kaj pa, če ne? Osebno mi je vadba jogijskih položajev v življenju zelo pomagala, da sem se “utelesila”, začutila stik s telesom, živost telesa in se naučila prisluhniti notranji modrosti telesa. V ta namen ne potrebujem težkih in napornih položajev, ampak jogijske položaje uporabljam za osvobajanje napetosti in krčev, tako povsem fizičnih, ki so posledica sedečega življenjskega sloga, kot psihičnih, ki se zrcalijo v telesu, pogosto pa je oboje težko ali celo nesmiselno razlikovati. Občutek, ki ga zasledujem v praksi, je sproščena živost. V tem stanju lahko občutim notranjo modrost telesa in se ji učim zaupati, kar je neizmerno dragoceno.
Enak princip uporabljam tudi pri poučevanju joge. Moj pristop je ponuditi orodja (različne tehnike, prilagoditve …), da lahko na varen način sami raziskujete svoja telesna občutja in odzive. Vlogo učitelja razumem kot nekoga, ki drugim pomaga vzpostaviti stik z lastno notranjo modrostjo, saj je ta najčudovitejši in najzanesljivejši vodnik.
Navdih
Navdih je v mojem življenju ena ključnih besed. Večino svojega časa posvečam temu, da iščem čim hranljivejše navdihe, kot čebele nabirajo med. Med za dušo 🙂 Vsebine, uvide, utrinke, ki poživljajo duha in nas osvobajajo omejujočih prepričanj, ki smo se jih nalezli od zunanjega sveta in ne podpirajo pristnosti našega bitja. Kadar utegnem, jih zapišem in delim tukaj na spletni strani v Navdihovalnici, živo navdihovalnico in pogovarjevalnico pa imamo tudi na tečajih joge. Prakse joge v zgodovini nikoli niso bile ločene od filozofije. Beseda “filozofirati” se danes pogosto uporablja slabšalno kot sinonim za prazno besedičenje in izgubo časa. Beseda “pesniti” tudi. Ljudje se radi hvalijo, češ da “ne filozofirajo in ne pesnijo”, pač pa počnejo zgolj koristne, praktične reči. Beseda “filozofija” izvorno pomeni ljubezen do modrosti, medtem ko je poezija zame tisto, kar nam pomaga uzreti čarobnost sveta. Oboje je povezano z odprtim, svobodnim duhom, ki se čudi lepoti in raznolikosti sveta. Če vprašate mene, potrebujemo več filozofije in več poezije. Več modrosti in več čarobnosti. Prakse joge podpirajo modrost, da ta ni le prazno razpredanje in ponavljanje puhlic, ampak je utelešeno izkustvo. Modrost in poezija pa dajeta jogijskim praksam smer, smisel in globino.
Joga je življenje
Knjiga indijskega filozofa in mistika Šri Aurobinda Integralna joga, ki je v mladosti name močno vplivala, se začenja s stavkom: “Vse življenje je joga.” Ta stavek je še danes eno mojih vodil. Želim živeti stanje duha joge – mir, radost, ljubezen, modrost in ustvarjalnost. To je tudi tisto, kar želim soustvarjati v svetu z vsem, kar počnem. Tudi ko učim, je zame ključno vprašanje – kako drobce joge vnesti v življenje? Včasih to pomeni povsem praktične reči, ki nam olajšajo življenje, kot je raztezanje med dolgotrajnejšim sedenjem, dihanje, s katerim se umirimo ali masaža stopal po napornem dnevu. Proces joge pa sproži tudi globlje spremembe. Najpomembnejše se mi zdi, ali živimo bolj čuječe in ljubeče – do sebe in drugih.
Pot navznoter namreč ne vodi v izolacijo, pač pa pomeni nežno odstraniti motnje (zunanje in notranje), ki preprečujejo, da bi občutili pristen utrip svojega Bitja. Naše Bitje pa je edinstveni izraz celote Bivanja. Soutripa z Vsem.
* * *
Trenutno poteka vpis v jesenske tečaje Joga – pot navznoter. Informacije o tečajih najdete tukaj.
