»Joooj, Tina, jaz sem se pa tako bala, da letošnjo jesen spet ne bomo imeli, da boš spet potrebovala čas zase!« mi je zaupala ena od ljubih sopotnic na Poti navznoter.
Lani ob tem času sem namreč podaljšala svoj poletni odmik vse do novega leta. Klicalo me je še globlje navznoter in prisluhnila sem klicu. Nisem šla na noben oddaljen kraj niti nisem počela nič bombastičnega, nič navzven osupljivega, o čemer bi se dalo posneti navdušujoč film … Ali vsaj kratek video! In potem s svojimi fotogeničnimi podvigi jemati dih spletnemu občestvu.
Tisti čas sem poimenovala sveti čas zorenja.
Zorenje, kot ga danes razumem, je zelo počasen, umirjen, nedramatičen proces. S stališča nezrelega ega z narcističnimi vzgibi na smrt dolgočasen, nepotreben ali celo škodljiv, ker ne prinaša nobenih hitrih kratkoročnih koristi, ki bi godile nevrotičnim težnjam.
Pot navznoter je pot v globino. Pot v osrčje Tišine.
Vodi skozi mnoge plasti, ki nam osvetlijo različne plati: sončne, senčne in ves spekter vmes. Vsaka od plasti ima tudi svoje pasti.
Tik pod površino je notranje dogajanje lahko zelo dramatično. Osebne zgodbe, čustva, misli, vse brbota in vrvi.
Če zdržimo in se potopimo globlje, se odpre plast, ki ji pravim »svet posebnih učinkov«. Pojavljajo se lahko magične vizije, ki nas pretresejo, osupnejo, odpirajo se novi, doslej neznani svetovi. V telesu se prebuja mogočna sila, občutimo lahko veliko moč. Ta plast je polna osupljivih čudežnih dogajanj, pa tudi možnosti, da pademo v grandiozen egotrip in povzročimo veliko škode sebi in drugim.
Najgloblje je prostrana Tišina. Mir. Brezosebna (ali nadosebna) jasnina. Globoka pradavna vednost, ki odmeva skozi vsečasje.
In vendar nič spektakularnega. Nobene drame, nobenih ognjemetov in fanfar.
Hvaležna sem za sveti čas zorenja, ki mi ga je bilo v tem življenju podarjeno veliko. Zavedam se, da je to velikanski privilegij in zato tudi odgovornost.
Naročje Tišine me je do kosti napojilo z utripom nevidne luči. Zaradi nje vidim svet pozlačen. Tudi skozi brutalno grozo sveta se lesketa.
Na pragu temnih dni žari.
Skozi dolga leta (morda življenja, kdo ve …) notranjih poti so dozoreli sadovi, ki jih bom po najboljših močeh delila z vami tudi na jesenskih programih Pot navznoter s Tino Košir
Joga – pot navznoter: SONCE – SENCA
ALKIMIJA ZAVESTI: pot notranje preobrazbe
(P)OSEBNA VZPODBUDA za posameznike ali manjše skupine
Na tokratno popotovanje navznoter se odpravimo v prihajajočem tednu.
Dobrodošli!
več informacij o jesenskih programih na povezavi –> POT NAVZNOTER: JESEN 2022
več informacij o (P)osebni vzpodbudi na povezavi –> (P)OSEBNA VZPODBUDA