Moj današnji navdih izvira iz tibetanske budistične prakse, imenovane »lojong«. »Lojong« je neke vrste navdihovalnica – 59 kratkih modrostnih izrekov, ki pa človeku ob redni praksi sčasoma spontano zlezejo pod kožo. Sama uporabljam lojong »v izvedbi« Peme Chödrön (Pema Chödrön’s Compassion Cards – Teachings for Awakening the Heart in Everyday Life): karte, ki imajo na eni strani lojong navodilo, na drugi pa Pemin komentar, pojasnilo. Praksa mi je res všeč in jo vsakodnevno izvajam že več let (tudi ni časovno zahtevna ;)). Prav zanimivo je opazovati, kako se izreki počasi usedajo v spomin in se začenjajo samodejno aktivirati v vsakdanjem življenju kot notranji odgovori na kakšno konkretno situacijo.
Moj današnji lojong pravi: » Uri se v treh težkih rečeh.« In kaj so tri težke reči? Pemin komentar pojasnjuje: »Tri težke reči (ali tri težavne prakse) so: 1. prepoznati svojo nevrozo kot nevrozo, 2. se ne odzvati, kot smo vajeni, temveč narediti nekaj drugače, da prekinemo nevrotični vzorec, in 3. privzeti takšno prakso kot način življenja.«
Kako prepoznamo svojo nevrozo? Modrostne tradicije učijo, da se tisto, kar najgloblje in najbolj zares smo (kakorkoli to imenujemo: duša, čista zavest, božanska iskra, narava Buddhe …) izraža kot globok notranji mir, radost, ljubezen, sočutje in modrost. Kadarkoli smo v stanju, ki ni vse našteto, smo padli v nevrozo! Nevroza je kot oblak, ki prekrije nebo naše zavesti – a sonce naše prave narave vseeno nemoteno sije naprej. Nevroza je pravzaprav identifikacija s tem oblakom in pozaba pristne sončnosti.
Prav mogoče je vse življenje preživeti v konstantnih nevrozah in tudi zatrdno verjeti, da sonca sploh ni.
Modrostna izročila pa zagotavljajo, da ne le, da sonce je – tam daleč nekje v onostranstvu …, ampak tudi, da sonce vedno že je in to kar v nas. Sonce je, kar zares smo, oblaki pa ga samo začasno prekrivajo (celo če ta »začasno« pomeni eno celo človeško življenje).
Zato je trpljenje v najglobljem smislu vedno »prazno« (kot oblaki) in tudi nepotrebno, čeprav je bolečina neizbežna. V svetu dvojnosti in prerajanja (indijske tradicije mu pravijo samsara), je fizična bolečina (od majhnih neprijetnosti do hudih bolečin) (vsaj v določeni meri) neizbežna, kakršnokoli duševno trpljenje pa je posledica neveščega, privajenega odziva na pojave, ki so načeloma nevtralni. Buddhovo sporočilo je izrazito optimistično: obstaja pot iz trpljenja! Bolečini (trije njeni najočitnejši obrazi so bolezen, staranje in smrt) smo sicer podvržena vsa živa bitja, medtem ko se je trpljenja (duševne bolečine) mogoče popolnoma odvaditi s predanim in celovitim urjenjem v drugačnem odzivanju. Tako se samsara preobrazi v nirvano in prebujeni človek (kar dobesedno pomeni »buddha« – »buden«; potencial za to prebujenje pa imamo vsi) lahko živi tudi sredi pekla, pa v sebi nosi nebesa.
Poti iz klešč nevroz je veliko. Eden od silno preprostih in dostopnih, ampak neverjetno močnih in učinkovitih pristopov je Delo po sistemu Byron Katie .Sama se mu intenzivno posvečam od lanskega poletja, ko je resna bolezen moje mame povzročila, da sem se soočila še z novo paleto nepredelanih nevroz, od strahu pred prihodnostjo do objokovanja situacij iz otroštva. Postopka sem se priučila iz knjig in gradiv Byron Katie, ki so brezplačno dostopna na spletu (tudi v slovenščini na tej povezavi) – nisem bila na nobenih delavnicah, pa sem s pomočjo Dela vseeno doživela tolikšno olajšanje in osvoboditev, da sploh ne morem ubesediti. In ubesediti tudi ni pomembno – pomembno je živeti! Najbolj jasen dokaz, da Delo »dela«, je zame to, da se učinek zelo konkretno kaže v odnosih z bližnjimi, ki to tudi prepoznavajo. Predvsem pa v odnosu do sebe: v veliko jasnejšem občutenju svoje resnice (ki se začne z jasnim razlikovanjem med resnico in nevrozami!), v postopnem opuščanju nevrotične vloge žrtve in v (še večjem) prevzemanju odgovornosti za življenje v skladu s svojo resnico.
Princip Dela je zelo preprost: kadarkoli se znajdeš v nevrozi – torej kadarkoli si v stanju, ki ni mir, radost, jasnost in ljubezen! – poiščeš misli/ prepričanja, ki porajajo to stanje. Pri tem so lahko v veliko pomoč delovni listi, ki so brezplačno dostopni na BK spletni strani, še nekaj dodatnih učinkovitih metod pa je v knjigi »Loving What Is« (»Ljubiti življenje, kot je«). Ena, ki mi osebno pomaga, je, da enostavno zapisuješ, kar se ti plete po glavi, ko si v mučnem čustvenem stanju. Iz zapisanega nato izluščiš ključne, osrednje misli/prepričanja (zelo kratko in jedrnato) ter jih prevprašaš in preobrneš.
Štiri vprašanja so: 1. Ali je to res? 2. Ali je to absolutno res? 3. Kako se počutim in kako delujem, kadar verjamem tej misli/prepričanju? 4. Kako bi se počutil(a) in deloval(a) brez te misli/prepričanja? Odgovori se morajo pojaviti iz globin, iz notranjega uvida iz Srca in telesa (in ne iz klepetavega uma, ki že itak poraja nevrozo), zato Katie vedno poudarja, da »je Delo meditacija«. Po prevpraševanju izvorne misli še preobrneš v njihovo nasprotje in opazuješ, ali je kateri od teh preobratov enako resničen ali celo resničnejši od izvorne misli.
Kako prepoznaš resnico? »Resnica osvobaja,« uči Sveto pismo. Ob preobratih, ki so resničnejši od izvornih misli, v sebi začutiš občutek osvobojenosti, jasnosti, olajšanja – tudi če je resnica neprijetna in bo ravnanje v skladu z resnico zahtevalo ogromno notranje moči (po mojih izkušnjah je pogosto oziroma večinoma tako).
»Kdo si brez zgodbe?« vedno znova sprašuje Katie. Naše nevroze stalno napletajo notranje zgodbe in notranje zgodbe ustvarjajo nevroze … To je začaran krog – ki pa ga je mogoče prekiniti.
Brez zgodbe smo mirni, radostni, ljubeči, sočutni in modri.
Zato poti iz trpljenja obstajajo, a nobena ni lahka.
Kar je lahko, a neizpolnjujoče in neosrečujoče, je jamrati in se pritoževati pa nič spremeniti.
Živeti v skladu s svojo resnico pa je izpolnjujoče, osrečujoče in navzven deluje lahkotno. Je tudi preprosto in enostavno – ni pa lahko. Zahteva stalno urjenje v »treh težkih rečeh«. Stalno budno soočanje s svojimi nevrozami in njihovo aktivno razreševanje.
To je Delo, ki ga kar noče in noče biti konec (vsaj pri meni še ne – vrelec nevroz se zdi neizčrpen …), a vsak korak iz oblakov je neizmerno osvobajajoč in globoko smiseln.
Življenje je prekratko in predragoceno, da bi ga zapravili za vztrajanje v nevrozah.
PODPORA
Če vas vsebine, ki jih ustvarjam na tej spletni strani in drugod, navdihujejo, lahko prispevek v podporo mojim dejavnostim nakažete na spodnji račun – tako bodo lahko nastajale tudi v prihodnje!
IBAN: SI56 6100 0001 2628 098
Sklic: SI00 001 Namen: Prispevek za podporo dejavnosti
Koda namena: OTHR
Čeprav gre za prostovoljne prispevke, bo od vsakega prispevka plačana tudi dohodnina, saj je račun poslovni, prispevki pa so namenjeni podpori dejavnostim, s katerimi se sicer preživljam.
Za vsak prispevek bom za svojo računovodsko evidenco pripravila račun. Račun vam bom poslala po e-pošti, če mi sporočite svoj e-naslov (na: [email protected]). Ker je s tem precej dela, prijazno prosim za prispevke v vrednosti od 10 Eur dalje.
Vaši prispevki bodo omogočili, da bodo vsebine prosto dostopne čim večjemu številu ljudi, ki bi jim lahko koristile.
Za morebitno podporo se vam prisrčno zahvaljujem!
