Huh, kako čas brzi in leti, že dva meseca sta od zadnjega bloganja … Vmes se je veliko dogajalo in marsikaj zgodilo, pomladanski sklop tečajev Joga – pot navznoter je že v sklepni fazi (poletje bo kmalu tu!), skrajni čas, da nekaj vsebin, ki sem jih pripravila na temo Joga preobražanja, še sem zapišem, preden pozabim 🙂
Za uvod v tematiko preobražanja sem izbrala nekaj misli o telesu, natančneje o tem, kako ga dojemamo, kakšen odnos imamo do njega, kako ga naseljujemo … Dandanes ob besedi “joga” večina ljudi pomisli na fizično prakso. Kako, če sploh, se joga torej razlikuje od športa? Je joga telovadba za tiste, ki imajo radi malce eksotike? Ali celo zgolj dovršeno in domišljeno raztezanje brez “nepotrebnega” dodatka sanskrtskih izrazov in filozofije?
Kakorkoli obračamo in obrnemo, se konec koncev izkaže, da je joga tisto, kar iz nje naredimo. Poskusi, da bi našli eno in edino dokončno opredelitev, ponavadi rasejo iz ozkih interesov in pretirane gorečnosti (v smislu prepričanja v svoj edino pravi Prav). Tudi v zgodovini so bile jogijske tradicije vedno raznolike in pogosto tudi dosti manj čudovite, kot si zasanjano predstavljamo, pod njihovim okriljem se je dogajalo marsikaj spornega, celo grozljivega. (Pa tudi marsikaj navdihujočega, da ne bo pomote.)
Velik potencial sodobne joge je lahko preobražanje odnosa do telesa. Do telesa večinoma gojimo problematičen odnos – z njim bodisi nismo zadovoljni bodisi smo preveč zadovoljni (narcisoidno samovšečni zaradi takšnih ali drugačnih telesnih atributov), zanemarjamo ga ali mu posvečamo pretirano pozornost … Imamo jasne predstave o tem, kakšno bi telo moralo biti – vitko, lepo, mlado, zdravo, močno, vzdržljivo, vitalno … Ko se lotimo telesne aktivnosti, poskušamo telo in njegovo delovanje spremeniti ali izboljšati. Tudi z jogo.
Vendar lahko v jogi poskusimo tudi nekaj povsem drugega in drugačnega – telo “poslušamo”. Občutimo. Raziskujemo. Brez vnaprejšnjih predstav in pričakovanj, kako bi se moralo odzvati.
V kultni knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi avtorice Clarisse Pinkola-Estes (v slovenščino prevedla Vera Čertalič, izšlo pri Založbi Eno 2002 v Novi Gorici), je nekaj čudovitih odlomkov, na katere sem se spomnila, ko sem razmišljala o tej temi … Takole piše:
“Telo je večjezično bitje. Govori s svojo barvo in temperaturo, z rdečico prepoznanja, žarom ljubezni, s pepelom bolečine, z vročico vzburjenja, s hladom zadržanosti. Govori z nenehnim, neopaznim plesom, včasih se pozibava, včasih nasrši, včasih drhti. Govori s skoki srca, z upadom duha, z breznom v središču in z vzponom upanja.
Telo se spominja, kosti se spominjajo, sklepi se spominjajo, še mezinec se spominja. Spomin je v obliki podob in občutkov spravljen v celicah. Ob pritisku, stisku ali že lahnem dotiku mesa pricurlja kot voda, ki primezi iz namočene gobe.
Omejevati lepoto in vrednost telesa na nekaj, kar ne dosega tega veličastja, pomeni prisiliti ga, da živi brez duha in oblike, ki mu pripadata, brez pravice do radosti. Mnenje, da je grdo ali nesprejemljivo, ker ne ustreza trenutni modi, globoko prizadeva naravno radost, ki pripada divji naravi.”
Joga je lahko le še eden od načinov, kako bolj ali manj nasilno spreminjamo telo. Lahko pa uberemo drugačno pot – jogijske prakse uporabimo, da osvobodimo spečo življenjsko silo, skrito moč telesa, ki se, ko svobodno teče, izraža kot ustvarjalna radost. Z jogo zgolj slečemo težo oklepa, v kakršnega smo nezavedno spremenili svoje ubogo telo v bitkah življenja – bolečim spominom, shranjenim globoko v celicah, v tkivu in kosteh je mogoče dovoliti, da se izrazijo, preobrazijo in naposled razpršijo v prostranosti zavesti.
To ni nemogoče. Nasprotno – mislim, da je nujno.
In morda je tudi povsem dovolj.
* Vsebino sem pripravila v okviru tečaja Joga preobražanja.
Naslovna fotografija: Walt Jabsco/ Flickr Creative Commons
