PRIS(O)TNOST bo osrednja tema pomladanskega trimesečja na vseh tečajih Joga – pot navznoter. Pomlad prinaša veliko novosti – nove termine in novo lokacijo! Vsi pomladanski tečaji bodo potekali v No Stress Centru, z njimi pa pričnemo 26. marca.
Prisotnost in pristnost
V slovenščini je čudovito, da besedi, kot sta prisotnost in pristnost, zvenita tako zelo sorodno, da ju je mogoče kar združiti v eno! K temu me je navdihnilo vprašanje udeleženke tečaja meditacije: “Kako vemo, da je naša odločitev pristna?”
Vprašanje mi je zastavila, ko sem s skupino delila svojo izkušnjo, kako sta joga in meditacija spremenili način, kako se odločam … In kako močno me je to v življenju osvobodilo strahu in skrbi ter nepotrebnega premlevanja! Nekoč se mi je zdelo, da moram vsako odločitev predvsem temeljito premisliti, racionalno pretehtati vse morebitne pluse in minuse, čim bolj natančno predvideti posledice … A vedno znova se je izkazalo, da je življenje “tisto, kar se ti zgodi, medtem ko imaš drugačne načrte” (John Lennon). Kar ne pomeni, da ne bi smeli imeti načrtov in tudi ne, da je racionalni premislek brez vrednosti … Vendar je življenje večje in modrejše od naših načrtov in ne glede na to, kako odlično načrtujemo, zavije po svoje. Imamo dve možnosti: lahko si pulimo lase od stresa ali pa vzljubimo prav to čudovito in čarobno nepredvidljivost življenja ter lahkotno in igrivo plešemo v divjem oceanu bivanja!
Kako? Po mojih izkušnjah (in premisleku!) se odgovor skriva natanko v pris(o)tnosti.
Danes smisla življenja ne razumem kot lovljenje daljne sreče opoteče, ki ni nikoli tu in zdaj, ker je vedno v nekem meglenem morebitnem pojutrišnjem, ampak v tem, da smo čim bolj živi tu in zdaj. Čim bolj pris(o)tni. Z vsem, kar je – pa naj bo “dobro” ali “slabo”, prijetno ali neprijetno.
Poglabljanje lastne jogijske in meditacijske prakse vidim v tem, da z leti to zame postaja vedno bolj organsko in spontano. Danes ne razmišljam več, ali je neka odločitev “prava ” ali “napačna”, ampak poskušam čim bolj jasno občutiti, kaj je zame v danem trenutku pristno. Življenje ni vesoljna kontrolka, da bi bili naši odgovori na njegove izzive “pravilni” ali “napačni”. Doživljam ga kot neponovljivo pustolovščino, ki nam omogoča zorenje – pri tem pa je pomemben ves spekter izkušenj, od radostnih do bolečih, od prijetnih do neprijetnih!
Pri sebi sem ugotovila tole: kadar se odločam na podlagi strahu in nekega zunanjega “moraš”, se lahko vse lepo izide, pa mi to ne prinese zadoščenja in izpolnitve – ker globoko v sebi čutim, da ni zares “moje”. Kadar se odločim pristno, pa ima to lahko vrsto neprijetnih posledic, a sredi izzivov se v meni prebudi moč, za katero sploh nisem vedela, da jo imam – in se v vatki lagodja tudi nikoli ne bi mogla prebuditi!
A kako vemo, kaj je za nas pristno? Z vsem bitjem. Joga, ki mi pomeni pot navznoter, je način, kako občutiti vse bitje. Tega nas družba ne uči, ravno obratno – od malega se učimo, kako izklopiti svoje občutke, da bi se prilegali zunanjim šablonam. Zato obujanje pris(o)tnosti zahteva nekaj vaje, veliko potrpljenja in neomajno zalogo ljubeče naklonjenosti do vsega, kar živi pokopano v nas. Na tečajih Joga – pot navznoter ure pričenjamo s sproščanjem in raziskovanjem: kakšne občutke odkrivam v telesu? Kako diham? Koliko energije imam? Kako občutim svojo energijo? Kakšne misli se mi porajajo? Kakšna čustva? Kako je vse to povezano? Kako se v mojem počutju zrcalijo zunanje okoliščine in dogodki? K ozaveščanju občutkov se vračamo med praksami in ob koncu ure. V jogijski praksi in življenju opazujemo: kaj me polni, kaj me prazni? Kaj me dela živo in kdaj se počutim, kot da me nekaj duši? Sem lahko sproščen(a) ali ne?
Preprosta prisotnost ima veliko globlje učinke, kot si ponavadi mislimo.
Darovi pris(o)tnosti
Najbolj me razveseli, kadar mi udeleženci tečajev poročajo o spremembah, ki jih opazijo v svojem življenju. Naj z vami podelim tri take praktične bisere negovanja pris(o)tnosti.
Nedavno mi je nekdo sporočil, da je po uri, ko smo se uvodoma pogovarjali o pris(o)tnosti, začutil, da je bil “pristno neprisoten” in razmislil o tem, koliko nepotrebnih informacij mu krade pozornost. Zato se je odločil, da bo precej manj časa preživel na internetu in več stran od ekranov. Kako dragoceni so takšni uvidi!
Ena od “mojih” jogistk je opazila, da bolj ko neguje in razvija lastno pris(o)tnost, bolje vidi, čuti in razume tudi druge. Opazi, kdaj so pristni in kdaj bežijo od sebe, kot bi jih poganjal avtomatizem obrambnih mehanizmov. In osupla je, kako redka je pris(o)tnost!
Pred dnevi pa me je razveselil tale krasen mejl: “Pogosteje se zdaj zavem, kako stopam…da občutim in kaj, ko se stopalo dotakne tal; in med pranjem krompirja, kako voda blago izpira lupino in kožo; kako slasten je požirek vode, ko ga spijem zavestno in hkrati zavedanje, da je voda neizmerno dragocena; kako se počutim, kar tako, sredi dneva; med igro z otrokom in na sprehodu s psom; v družbi z dragim…brez razlaganja in preizpraševanja, brez analize…samo čutiti, to je zdaj vprašanje (vsaj zame je to kar izziv, ker sem nagnjena k samorefleksiji in razmišljanju).
