Danes sem sanjala, kako skupinici mladih ljudi razlagam: krasno je, če ste samozavestni, a še veliko bolj temeljno je, da postanete sebstvozavestni!
“Sebstvozavesten” je bila v mojih sanjah povsem legitimna in vsem razumljiva beseda – sanje imajo pač svoj sanjski SSKJ 
In ko sem se zbudila, je beseda še kar odmevala v meni …
Ko smo ravno pri SSKJ: ta samozavest definira kot “prepričanost o svoji sposobnosti, znanju, moči.” Samozavestni smo, ko smo zadovoljni s svojo osebnostjo, dosežki, življenjem. “Delo na sebi”, “samouresničenje” – vse to povezujemo z izboljševanjem in izražanjem osebnosti.
Tudi v duhovnih izročilih je imela kultivacija osebnosti vedno pomembno mesto – razvijanje vrlin in veščin je veljalo za temeljno, a katere vrline in veščine razvijati, kako in zakaj … To pa je bilo v funkciji razvijanja zavedanja globljega vidika, ki presega osebnost. Različna izročila ta vidik različno poimenujejo (ali pa ga zanalašč ne poimenujejo, ker presega domet jezika in intelekta), eno izmed poimenovanj, ki mi je všeč, ker je precej nevtralno, je “sebstvo”.
SSKJ pravi, da je sebstvo “kar bitje ali stvar določa samo po sebi, ne po lastnostih”. Eden od načinov, ki ga za spoznanje sebstva priporočajo indijske tradicije, je potovanje v globino z vprašanjem “Kdo sem?” Kdo ali kaj je tisto, kar opazuje vse miselne predstave, občutke, zaznave, notranje procese …?
Sebstvo je Tisto, kar opazuje in samo nikoli ne more biti opazovano – je najbolj temeljno, kar smo. Globina, ki brez besed pričuje: “Jaz sem, ki sem.” Čista Zavest.
“Sebstvozavest” je stanje globokega miru in radosti onkraj nasprotij, sočutenje s celoto Bivanja v zrenju neizogibne prepletenosti Vsega v Enosti.
Samozavest je lahko resnična, globoka, trajna in trajnostna :), samo če korenini v sebstvozavesti. Osebnosti se same sebi (in drugim) za hip lahko zdijo močne, sposobne in polne vednosti, a so na dolgi rok minljive, ranljive, krhke … pa tudi precej komične! (Kot pravi ljuba modra prijateljica: “Če dobro pogledaš, so vse osebnosti hecne – tudi najboljše.”) Če se jemljejo (preveč) resno, sebi in drugim povzročajo sitnosti, tegobe ali celo močno (in mučno) trpljenje.
Zasidrane v sebstvozavesti pa so posode Luči, edinstveni, neponovljivi prosojni mozaiki, umetnine, ki jih od znotraj ožarja svetloba Presežnega.
