Zbudila sem se v tesnobnem krču. Hromeč in preplavljajoč občutek groze, ki nima jasnega vzroka. Ali pa ga ima in je tisto, kar jo povzroča, v mojem doživljanju preveliko, preobsežno, da bi se dalo dojeti, poimenovati, kaj šele obvladati.
Diham. Dopuščam si čutiti. Dajem prostor občutkom, da so, kar so in kot so.
Pojavi se želja pobegniti. Kamorkoli, kakorkoli. Samo ne čutiti TEGA.
Nežno jo izdihnem. Ostajam z občutki. S seboj.
Jih objamem.
Se objamem.
Levo roko položim na srce. Desno na trebuh.
Podarjam si ljubečo prisotnost. Podarjam si dovoljenje za pristnost.
Čutim in vem, da sem na varnem v svojih rokah.
V objemu ljubeče prisotnosti, ki me prežema.
Poiščem misel, ki izraža občutke. Poimenovati pomeni podariti si možnost za osvoboditev.
Misel pravi: “Pred mano (ali pred nami) je grozljiva prihodnost.”
Sočutno ji prisluhnem. Opazujem, s čim me polni. Čutim ledeni krč, ki mi stiska trebuh, srce, grlo. Občutek strahotne nemoči, paralizo, ki ne dovoli premika.
Diham.
V objemu ljubeče prisotnosti se krč razklepa.
Čeprav so misli in z njimi povezane podobe preplavljajoče, ohranjam prostor, ki je še bolj prostran in neomajen.
Prostor Miru. Jasnosti.
Stabilno nastanjena v tem prostoru vidim Resničnost, globljo od misli.
Vidim, kaj se dejansko pojavlja – tu in zdaj.
Grozljive prihodnosti ni pred mano – ker je pač (še) ni.
Pred mano je dvoje: 1.) grozljive misli (o prihodnosti) in 2.) obvladljiva sedanjost. Preprosta resničnost trenutka. Sem, diham, doživljam.
Moč se vrne v telo. Zmorem storiti naslednji korak. Samo eno stvar – karkoli to je.
S polno pozornostjo, mirom in ljubeznijo.
To je vse. To je dovolj. To je največ!
“Ne boš zmogla storiti (vsega), kar bi bilo potrebno, zato se bodo zgodile strašne reči,” pravi nova misel.
Modrost pa (po)ve: PO NAJBOLJŠIH MOČEH BOŠ STORILA, KAR JE MOGOČE. IN ZGODILE SE BODO TUDI LEPE REČI.
Ne želim si ukrasti priložnosti, da bi jih videla, občutila, se zanje zahvalila.
Za nesamoumevne Darove bivanja, ki jih ponuja vsak dan, pa naj bo še tako težek in naporen.
Z odprtim srcem in lahnim korakom jim stopim naproti.
******************************
Čeprav pišem v prvi osebi in v sedanjiku, ne pišem (samo) o sebi zdaj.
Pišem tudi (o) tebi, če čutiš tako ali podobno – iz kakršnegakoli razloga.
Nisi sam_a.
Skupaj smo. Čeprav vsak zase in na svoj način izkušamo človeško ranljivost.
Tudi tisti, za katere si ne bi nikoli mislil_a, da kdaj doživljajo kaj sorodnega: saj vendar delujejo tako sijoče, uspešno, nepremagljivo!
Za ljudi s takšno podobo je včasih še huje, saj doživljanje ranljivosti spremlja notranja prepoved: to se meni ne bi (več) smelo dogajati!
Pa se nam.
In zakaj se ne bi?
“Po vsem tem delu na sebi, Tina, pa res ne!” pravi moj notranji kritik. (In mogoče še kdo.) “Je (bilo) torej vse zaman?!”
Nikakor.
Nekoč si nisem znala ustvariti varnega notranjega prostora, v katerem bi svojo človečnost polno občutila in jo objela.
Danes znam. Ali bolje: si vedno znova podarjam priložnost, da se tega učim.
To je vse. To je dovolj. To je največ!
***********************************
Tebi pa, če jo potrebuješ in če te pokliče, podarjam kratko vodeno meditacijo, ki sem jo sestavila te dni in poimenovala VRNITEV V SEDANJOST.
Vabim te, da si, ko bo mogoče, podariš sedem minut, da jo okusiš.
Če ti bo všeč, se vrni k njej, kadar jo potrebuješ. Pa tudi, kadar se ti zdi, da je ne 😉
Lahko si jo prilagodiš, prikrojiš po svoji meri.
Ko jo dodobra spoznaš in ponotranjiš, bo v tebi zaživela svoje življenje in (na)učil_a se boš hitro vrniti v sedanjost, kadar te “odnese”. Stik s tlemi, telo, globok dih, zavedanje okolice, hip hvaležnosti … in že si nazaj: tukaj in zdaj 🙂
