V jesenskem času, ko se dnevi krajšajo in se narava pripravlja na zimsko spanje, se svet zdi prepreden z zavestjo minljivosti. Nekateri se jeseni počutijo tesnobno, drugi melanholično, tisti, ki radi zremo navznoter (in od tam potem po potrebi tudi še navzven), pa smo v svojem elementu. Rada imam jesen. Tudi deževne dni, ki so že sami po sebi odličen izgovor, da se človek zavleče v kak kot z dobro knjigo ali si privošči podaljšano meditacijo.
Letošnjo jesen imam posebej rada, ker mi novi tečaji joge (zdaj jo učim v lastni režiji in v skladu s svojim razumevanjem in občutenjem te čudovite prakse, ki mi je toliko dala) prinašajo dragocena srečanja in nova spoznanja.
Za čas jesenskih šolskih počitnic (v tednu pred 1. novembrom) sem pripravila poseben program, ki bo odprt tudi za zunanje udeležence, saj gre veliko redno vpisanih takrat na potep. Tole je “uradni”, kratki opis (več o tem, kaj točno bomo počeli in opis praks, ki jih lahko uporabljate tudi sami, pa v nadaljevanju tega zapisa pod fotografijo):
PREPOZNAVANJE DAROV MINLJIVOSTI: prakse za krepitev budnosti, pristnosti, sočutja in preobrazbe
(v ponedeljek, 26. oktobra od 19:15 – 20:45 ali v petek, 30. oktobra od 17:15 – 18:45v Ubrani dvorani na Celovški 55)
Čas okrog 1. novembra je v starodavnih kulturah pomenil posebno sveto obdobje, ko so meje med svetovi krhke in je zato mogoč stik z dušami preminulih. Praznovanje »noči čarovnic« je danes povsem skomercializirano in že kar groteskno, smisel dneva spomina na mrtve pa se tudi pogosto izgubi pod težo formalnosti. A v vseh resnih tradicijah je zavest minljivosti veljala za osrednje orodje duhovne prakse – lahko jo uporabimo, da živimo bolj budno prisotno, se večkrat opomnimo na to, kaj je bistveno, razvijamo pristnost, srčno povezanost in spoznavamo moč preobrazbe. V sklopu tega programa bomo preizkusili nekaj enostavnih, a učinkovitih praks, ki so nam lahko pri tem v pomoč.
Prispevek: 12 Eur
Več informacij in prijave: [email protected]
Budnost
Zares ponotranjena zavest minljivosti že sama po sebi prinaša željo, da bi živeli bolj budno prisotno. Če si dovolimo zavedati se, da nam je čas odmerjen, z njim ravnamo bolj pazljivo. Kaj je tisto, kar je res vredno naše pozornosti? Odgovor na to ne more priti od zunaj. Enostavna praksa, ki jo delamo pred spanjem (lahko tudi leže), pa pomaga, da bolje ozavestimo notranje procese, na katere med aktivnostmi ne moremo biti dovolj pozorni. Tako ne le zavestno podoživimo dan, pač pa tudi urimo spomin in ozaveščamo vzorce, ki nam morda jemljejo energijo.
Meditativno-refleksivni pregled dneva (prakso izvajamo ob koncu dnevnih aktivnosti):
Udobno sedimo ali ležimo (priporočljivo je, da je hrbtenica vzravnana) z zaprtimi očmi in si vzamemo čas, da se pozornost ponotranji. Zavedamo se telesa, diha, po potrebi pozornost osredotočimo s pomočjo vizualizacije simbola (recimo plamena sveče).
Počasi začnemo obujati spomine na dnevne dogodke in si celoten “film” dneva odvrtimo nazaj – začnemo z večerom in si poskušamo čim jasneje v spomin priklicati različne dogodke vse do jutra.
Opazujemo mentalne podobe, hkrati pa ozavestimo kakršnakoli občutja, ki so povezana z njimi. Ob tem jih lahko tudi poimenujemo (mentalno si rečemo recimo: “nemir”, “veselje”, “strah”, “ljubosumje”, “začudenje”, “jeza”, “sočutje”, ipd.).
Pomembno je, da se v podoživljanju ne “zataknemo”, ampak da ta “film” gladko teče: obudimo spomin, ozavestimo občutje ob njem in ga izpustimo. Oboje, tako mentalne podobe kot občutja, poskusimo opazovati z jasnino in distanco, kot da ne bi bila naša. Če ugotovimo, da je kak mentalni ali čustveni vrtinec posrkal našo pozornost (se zalotimo, da premlevamo), to ozavestimo in se takoj premaknemo naprej (oz. nazaj).
Ko smo pregledali ves dan in obudili spomine do trenutka, ko smo se zjutraj prebudili, se za nekaj časa osredotočimo na dihanje in pustimo, da se misli in občutja nežno razblinijo.
Pristnost
nadaljevanje prejšnje prakse: Podoživeti utrinke dneva
Potem ko smo si vzvratno odvrteli “film dneva”, v naravnem vrstnem redu (torej od jutra do večera) ponovno podoživimo “utrinke”: čim jasneje si predstavljamo in ozavestimo trenutke, ko smo občutili notranjo radost, ko smo se počutili najbolj žive, ko nas je preplavilo občutje miru ali napolnilo občutje lepote. To so lahko zelo drobni, navidez nepomembni trenutki, na katere bi sicer pozabili. Lahko se recimo ponovno spomnimo osuplosti nad lepoto sončne svetlobe, ki si utira pot med listi dreves, ali pa trenutka, ko smo začutili srčno povezanost in bližino. Podoživimo skratka trenutke, ki nas polnijo. Ozavestimo jih in negujmo občutje hvaležnosti, da so nam bili dani.
Redno izvajanje te prakse pomaga, da ozavestimo, kaj nas zares hrani. Tisto, kar nas zares osrečuje, namreč ni nujno tisto, kar bi pričakovali, da nas bo.
Sočutje
V tradicionalnih šolah se je pred vsemi praksami učilo pravilno naravnanost, brez katere lahko tehnike vodijo k ravno nasprotnim učinkom, kot naj bi ga imele. Močne tehnike, ki intenzivno prebujajo energijo, je v odsotnosti pravilne naravnanosti mogoče zlorabiti. Določeno tehniko lahko “zlorabljamo”, ne da bi se tega sploh zavedali – če naša osnovna naravnanost ni zdrava, lahko moč, ki jo prebudimo s tehnikami, zgolj okrepi naše patološke vzorce v odnosu do sebe in drugih.
Danes so recimo zelo popularne prakse čuječnosti (mindfulness), a v zgodnje-budistični tradiciji so jih učili šele potem, ko se je učenčev um dobro ustalil v tako imenovanjem stanju “dobrohotne naklonjenosti”. Šele iz stanja dobrohotne naklonjenosti, ki je osnova sočutja, je mogoče modro in vešče ravnati z mentalnimi vsebinami – lastnimi ali tujimi.
Sočutje v pozunanjeni, aktivni in nemirni družbi ponavadi razumemo kot nekaj, kar je treba nujno izkazovati z (velikimi) besedami in dejanji. Slabo se počutimo, kadar ob nekom, ki je v stiski in bi mu radi pomagali, ne najdemo pravih besed ali imamo občutek, da ne moremo ničesar storiti. V strahu pred tem, da se sočlovek ne bi počutil zapuščeno, ga pogosto “napademo” s povsem neprimernim besedovanjem in delovanjem, ki le veča njegov občutek osamljenosti in nerazumljenosti. S preprostimi vajami bomo poskusili ozavestiti veliko moč sočutne prisotnosti, ki je osnova pristne in nenasilne bližine.
Vizualizacija za razvijanje dobrohotne naklonjenosti:
Zapremo oči, se zavedamo telesa, diha, se umirimo.
Pred seboj si predstavljamo ogromno sonce. Sonce se v indijskih tradicijah (in tudi drugod po svetu) pojavlja kot simbol brezpogojne darežljivosti, saj enako sije na vse, brez razlikovanja.
Predstavljamo si, da vdihnemo sončno svetlobo, ki polni naše srčno središče. Z izdihom se svetloba širi iz našega srca.
Občutimo ljubečo naklonjenost, ki nas z vsakim dihom bolj prežema.
Razvijanje sočutne prisotnosti:
To vajo delamo v paru.
Usedemo se kak meter narazen. Zapremo oči in nekaj časa razvijamo občutje dobrohotne naklonjenosti.
Nato odpremo oči in drug drugemu brez besed mirno zremo v oči. Opazujemo občutja, ki se porajajo ob tem.
Vajo izvajamo 10 min v tišini.
Preobrazba
Nenehno spreminjanje je v naravi vseh reči, tudi navidezno nepremičnih in nespremenljivih. Preobrazba je povsem naraven proces. Jogijske prakse ga sicer lahko pospešijo, usmerijo energijo preobrazbe in nam pomagajo, da jo ozavestimo.
V imenu “preobrazbe” bi torej lahko izvajali številne prakse, a za konec programa sem izbrala petje mantre oṃ v skladu z učenjem iz Upanišad, kjer se je oṃ uporabljal za spodbujanje občutka razpiranja zavesti iz individualne (atman) v univerzalno (brahman).
Petje mantre oṃ (po učenju Upanišad):
Pri podaljšanjem petju mantre se zvok “o” podaljša/razveže v zvezna zvoka a-u: a neopazno prehaja v u.
Ko pojemo zvok “aaaaa”, ga občutimo v srčnem področju.
Ko se zvok preobraža v “uuuu”, se postopa dviga in doseže grleno področje. Od tod potuje po grlu navzgor.
Zvok “ṃṃṃṃṃṃ” NI naš “m”, pač pa se ga tvori kot francoski nosnik – usta ostanejo ODPRTA, zvok pa tvorimo, kot bi imeli zamašen nos. Občutimo ga, kako se v ustih pričenja na vrhu neba, kjer trdo nebo prehaja v mehko, nato pa se dviga naravnost skozi sredino glave vse do vrha glave. Poskusimo občutiti, kako zvok “prebada” vrh glave in v ravni črti potuje še kakšnih 10 cm iz vrha glave (kot bi bil kakšna virtualna antena). V mislih spremljamo zvok do te točke (približno 10 cm nad vrhom glave). Ko prenehamo s petjem mantre, poskusimo v tišini občutiti, kako se zavest s te točke širi navzven.
Ponavljamo vsaj deset minut.
Po koncu prakse še vsaj pet minut sedimo v tišini in opazujemo stanje zavesti.
* * *
Joga – pot navznoter (praksa z vsebino):
Termini in lokacije rednih tečajev (tečajem se lahko pridružite kadarkoli ne glede na predznanje joge):
PONEDELJEK, 19:15 – 20:45; Ubrana dvorana, Celovška 55 (v mansardi nad Pizzerijo Piramida), Lj.
SREDA, 18:30 – 20:00; Joga center Parinama (dvorana Pingala), Cesta na Brdo 85, Lj.
PETEK, 17:15 – 18.45; Ubrana dvorana, Celovška 55 (v mansardi nad Pizzerijo Piramida), Lj.
Prijave: [email protected]