Nekaj začeti – z zanosom, zaupanjem, iskrami v očeh … Pa ne dokončati, ker je zanos vmes minil in je življenje zavilo po svoje.

Odločiti se – zatrdno, z voljo, ki se zdi močna in neomajna … Pa ne izpeljati, ker je vmes zmanjkalo volje in moči.

Zveni znano?

Če ne, vam vsekakor od srca čestitam, ste med silno redkimi izjemami.

Če pa se v zgornjih stavkih prepoznate – dobrodošli v klubu! Vsekakor niste sami, pravzaprav ste v nadvse zavidljivi družbi. Veliko izjemnih – pa celo izjemno uspešnih! – ljudi poznam, ki jih pesti enaka težava.

Pa ne (samo) pri velikih, težkih, napornih rečeh … O, ne, še bolj pri vsakdanjih in povsem enostavnih: kot je recimo odločitev, da si bomo vsak dan vzeli samo nekaj (pet ali deset) minut zase, za globlji stik s seboj v tišini. Ali pa da bomo vsak dan ozavestili nekaj lepega, kar nam je dan prinesel. Te drobne, enostavne reči se v praksi vedno znova izkažejo za salamensko zahtevne na dolgi rok, kot bi si nekaj v nas zanalašč izmišljevalo tisoč absurdnih razlogov, zakaj je nekaj povsem lahkega nemogoče in nekaj očitno koristnega nepotrebno, “brez veze”, “izguba časa”.

Ta notranji odpor je povsem iracionalen, je pa izjemno močan – korenini globoko v nezavednem, hrani se z vsem bolečim, kar je potlačeno in neosvetljeno. Neomajno sabotira naša prizadevanja, da bi živeli bolj zavestno, prebujeno. To sabotiranje se lahko pojavi kot nejasen odpor, utrujenost, nemoč, lahko pa tudi ravno obratno, kot nemir, ki nam prigovarja, da nikakor ne smemo nekaj minut preživeti v tišini, saj je treba ravno zdaj nujno postoriti tisoč opravkov, ki ne morejo čakati. Je glas, ki pravi, naj se ne “omamljamo” s hvaležnostjo, saj svojega življenja (ali celo družbe, sveta), nikoli ne bomo spremenili na bolje, če bomo zadovoljni – in nam tako jemlje priložnost izkusiti, da je res natanko nasprotno!

V  letih soočanj z lastnimi notranjimi odpori in z notranjimi odpori drugih ljudi, ki jih srečujem v poučevanju joge in meditacije, sem razvila nekaj trikov, ki (mi) pogosto pomagajo, da razvijem(o) neko novo navado – predvsem pa, da se o sebi veliko naučim(o).

Sveti dnevi (samo)raziskovanja

Tako sem pri sebi poimenovala čas, ki ga zavestno in namerno usmerim v (samo)raziskovanje preko razvijanja nečesa (navade, prakse, načina odzivanja …), za kar slutim, da bi bilo dobro zame. 

“Sveti dnevi” se bistveno razlikujejo od “izzivov”, kot to danes pogosto poimenujemo: ko se odločimo, da se bomo za nek čas trdno zavezali izbrani praksi (ali treningu ali navadi ali odpovedi razvadi itd.). Cilj “izziva” je, da ga opravimo. S tem ni nič narobe in je lahko zelo stimulativno, problem pa je, če nam spodleti – in po mojih izkušnjah se nam to vsem dogaja zelo pogosto (se še spomnite novoletnih zaobljub, če ste jih sprejeli?) … Ko nam ne uspe izpeljati izziva, se počutimo poklapano – počutimo se kot zguba. Počutimo se še precej slabše, kot smo se, preden smo si izziv naprtili. Spoznanje, da nimamo moči izpeljati, kar smo si zadali, nas lahko vodi v hudo stisko, iz notranjega upora, ki se porodi, pa včasih ravnamo natanko nasprotno, kot smo se odločili (npr. odločili smo se odpovedati sladkarijam, pa od vsega hudega pohrustamo celo tablico čokolade naenkrat).

V prakso svetih dni pa vstopimo z zavedanjem, da bo namera, ki smo si jo zadali, skoraj zagotovo vzbudila notranji odpor, ki nas bo občasno morda tudi zlomil. S perspektive prakse svetih dni to ni nujno slabo: prav soočenje z odporom, ki se bo pojavil, je srž prakse! Včasih se z odporom ni dobro boriti, bolje ga je samo opazovati – opazovati, kaj se dogaja v nas, ko je odpor na delu. Kakšen je. Odpor vzamemo v zakup in izbrano prakso po potrebi prilagodimo, da jo v neki obliki ohranjamo živo odporu navkljub.

Cilj torej ni opraviti izziv za vsako ceno – cilj je opazovati dogajanje.

Cilje je samoraziskovanje – raziskovanje globin, ki imajo voljo, moč, energijo, močnejšo od našega zavestnega jaza.

Cilj je pot sama.

Cilj je samo raziskovanje. Ničesar nam ni treba doseči. Samo raziskovati. Radovedno, odprto, ljubeče prisotno, brez obsojanja.

Izbira prakse (1. dan)

Svoj sveti čas pričnemo tako, da izberemo prakso, ki se ji želimo posvetiti – nekaj, kar bi se nam zdelo smiselno uvesti v svoj vsakdan.

Na individualnih urah “Moja pot navznoter” svetujem zelo raznolike prakse, prilagojene vsaki posameznici in njeni življenjski situaciji, v nadaljevanju pa vam predlagam dve drobni čisto splošni praksi, ki sta koristni za kogarkoli.

Praksa 1: PET MINUT ZAME – Vzemite si (vsaj) pet minut za stik s seboj. Umaknite se v prostor, kjer vas ne bo nihče motil (tudi če je to WC!) in v tišini obsedite s seboj. Če vam paše, lahko zaprete oči, sedite vzravnano, položite desno dlan na trebuh, levo na srce, čim bolj zavestno občutite svoje telo in opazujete dihanje. Mislim pustite, da prihajajo in odhajajo, vedno znova se vračajte k občutenju telesa in opazovanju diha. Če začutite potrebo, da bi se premaknili, kar sledite telesu – pomembno je samo to, da ves čas ostanete v stiku s svojimi občutki.

Praksa 2: ČAROBNOST – Vsak večer podoživite kak lep, čaroben trenutek v dnevu . karkoli, kar se je dotaknilo vašega srca, vas navdihnilo, vzradostilo, navdalo s hvaležnostjo. Zapišite si ta utrinek v dnevnik čarobnosti. (Če vam to vzbuja odpor, lahko dnevnik izpustite, vendar vseeno vsak večer v sebi ozavestite čarobnosti dneva :))

Vaša izbrana praksa je seveda lahko tudi kaj čisto drugega – recimo da greste vsak dan na sprehod. Ali da vsak dan preberete pesem 🙂 Ali da vsak dan napišete pesem!

No, saj vam gotovo ne manjka lastnih zamisli … 😉

Spoznavanje prakse: Trije poskusni dnevi (2. – 4. dan)

Prakso, ki smo jo izbrali, najprej poskusno izvajamo samo tri dni. Te tri dni se potrudimo, da jo resnično naredimo vsak dan  – samo tri dni, ampak vsak dan!

Drugi, povsem enako pomemben del svetih dni, kot je izbrana praksa sama, je opazovanje prakse in samega poteka prakse – vsak sveti dan ozavestimo, kakšne učinke izbrane prakse smo opazili, ozavestimo pa tudi notranje dogajanje v zvezi s prakso: smo jo naredili z lahkoto ali z odporom? Že vidimo kakšne težave, ki se pojavljajo? (Primer: odločili smo se, da si bomo pet minut zase vzeli takoj zjutraj, pa ugotavljamo, da nam to komaj znese in nam povzroča še dodatni stres.)

Po treh dneh naredimo inventuro: se nam praksa, kot smo jo zastavili, še zdi smiselna? Če je odgovor “ne”, si jo lahko prilagodimo/spremenimo tako, da bo za nas smiselna in izvedljiva? (Primer: če zjutraj težko najdemo pet mirnih minut, prakso prestavimo na kak drug del dneva.)

V skrajnem primeru, če smo ugotovili, da smo se nespametno lotili nečesa, kar nam resnično ne ustreza, si to (brez slabe vesti!) priznajmo in prakso opustimo. Vsekakor smo nekaj ugotovili!

Sicer pa z (po potrebi prilagojeno ali spremenjeno) prakso nadaljujemo …

Globlje spoznavanje prakse: Poskusni teden (5. – 11. dan)

Prakso poskusimo vsak dan redno izvajati cel teden.  Potrudimo se, da ne bi izpustili niti enega dne, a če to ne gre, opazujmo, kaj nam povzroča težave.

Je bil odpor tisti dan tako močan, da smo prakso opustili? In če smo prakso opustili iz kakšnega drugega razloga, kaj je bil ta razlog? Tudi če prakse nismo naredili, se vseeno opazujemo: kako se počutimo, ko je nismo naredili?

Pozorno opazujemo učinke prakse, ki jo zdaj že bolje spoznavamo.

Po koncu poskusnega tedna ponovno naredimo inventuro: kaj nam je praksa prinesla? Kje so se pojavljale težave? Razmislimo, ali se nam zdi s prakso smiselno nadaljevati. Po potrebi jo ponovno prilagodimo ali spremenimo v skladu s tem, kar smo se o sebi in praksi naučili v poskusnem tednu.

Če smo ugotovili, da nam je dovolj, lahko na tej točki prakso tudi opustimo. Čestitamo si, da smo ji posvetili 11 dni. To bo gotovo obrodilo vsaj kak droben sad!

Razvijanje prakse: 30 dni (12. – 41. dan)

Tako preverjeni in preizkušeni praksi se zdaj resneje zavežemo za naslednjih 30 dni.

V 30 dneh se bo zagotovo zgodilo marsikaj: lahko, da bo naš notranji odpor narasel in postal neznosen, lahko da se nam bo praksa zdela brez smisla, češ, saj se nič ne dogaja, nič ne napredujem itd.

Pozorno opazujemo, karkoli se dogaja. To si obljubimo: 30 dni se bomo vsak dan potrudili, da bi svojo prakso izvedli po najboljših močeh, kadar ne gre, pa bomo opazovali, zakaj ne gre. Tudi če več dni zapored ne gre, ostanimo s prakso! Ohranjajmo namero. Šteje vsak dan, tudi tisti, ko prakse nismo naredili. Samo opazujmo. Samo raziskujmo.

Po 30 dneh ponovno naredimo inventuro: kaj nam je prinesla praksa? Kako se razvija, spreminja? Kaj se nam dogaja med prakso? Kaj se nam dogaja tokom dne? Kako se mi spreminjamo s prakso?

Si z njo želimo nadaljevati? Če da, jo po potrebi lahko ponovno spremenimo, prilagodimo.

Če ne, se poklonimo sebi, da smo ji posvetili 40 dni! BRAVO, to ni mačji kašelj!

Ohranjanje prakse: 30 dni (42. – 71. dan)

Naslednjih 30 dni se urimo v vzdržljivosti in vztrajnosti – če smo se tako odločili, izbrano prakso ohranjamo vsemu navkljub. Morda se nam bo zdela dolgočasna, nepotrebna … Vse to je celo zelo verjetno. Vseeno vztrajamo – tudi skozi sivino in meglo.

Če prakso kdaj opustimo, opazujemo, kaj se nam dogaja. Lahko se nam bo zgodilo, da se bomo kak dan, ko prakse se bomo izvedli, počutili celo bolje, kot če bi jo! To je zelo zanimiv (in pogost!) pojav, vendar je zelo zelo pomembno, da prakse na tej točki vseeno ne opustimo!

Tudi če se nam bo zdelo, da sploh ne vemo več, zakaj nekaj še vedno počnemo – vztrajajmo. (Razen seveda če vidimo, da nam izbrana praksa škodi! V tem primeru jo vsekakor prilagodimo ali opustimo.) Vztrajajmo do izteka 30 dni.

Na tej točki pa ponovno naredimo inventuro: je še smiselno nadaljevati s prakso?

Če se nam zdi, da nam nima več kaj dati, jo lahko zaključimo. Če smo se ji posvetili za tako dolgo, smo se ob njej zagotovo veliko naučili. Za vztrajnost pa – KAPO DOL!

Če pa še zmoremo, napredujemo proti sklepnemu delu …

Poglabljanje prakse: 30 dni (72. – 101. dan)

Če smo uspeli prakso ohraniti tako dolgo, je v našem vsakdanu zdaj že pognala korenine in najbrž obrodila vidne sadove – tudi če je povsem enostavna, kot je vsak dan pet minut sedeti v tišini.

Karkoli počnemo, pa naj bo videti še tako preprosto, sčasoma pridobiva globino in živost – če smo le polno prisotni (in natanko v tem je stvar!).

Začne se dogajati, da ne delamo več mi prakse, ampak praksa “dela” nas. Postaja samodejna, spontana in hkrati čudežno živa.

A tudi če se nam zdi, da smo že povsem “na konju”, da nam je praksa prešla v kri, postala naša druga koža … ne opustimo še predanega opazovanja in beleženja, ki ohranja ogrodje naših praksi posvečenih svetih dni!

Še naprej (do izteka dobe 30 dni) pozorno opazujemo in beležimo, kaj se dogaja.

Uau, praksi smo posvetili 101 dan!

Teden praznovanja! (102. – 108. dan)

… In to je treba proslaviti! Zadnji teden samo praznujemo 🙂 Prepustimo se spontanosti: prakso izvajamo, če tako čutimo, če ne, pa ne. Opazujemo njen odmev in učinke v svojem življenju … Če čutimo, jih zabeležimo, če ne, pa ne. SAMO PRAZNUJMO!

In potem?

Hm …

Morda je praksa postala integralni del našega življenja.

Morda ne, smo ji pa hvaležni za tisto, kar nas je naučila, ko smo se intenzivno družili.

In morda je obrodila seme v obliki navdiha za novo prakso …

… ki nas bo popeljala v novih 108 svetih dni 🙂

(Naslovna fotografija: Tony Armstrong – Sly/ Flickr Creative Commons)