Tisti, ki hodijo k meni na tečaje Joga – pot navznoter, se (ljubeče, seveda :)) šalijo: “Karkoli je vprašanje, odgovor je: ljubeča naklonjenost!”
V tej šali je veliko resnice – vsekakor je v njej najpomembnejša Resnica, kolikor mi jo je dano izkušati in razumeti. Praksa ljubeče naklonjenosti je postala moja osnovna duhovna in življenjska praksa zaradi prijateljevanja s čudovito osebo, izjemno poznavalko in praktikantko budističnih praks, joge in indijskih filozofij, osebo, ki jo čutim kot velik Navdih in učiteljico – ki je ne imenujem, ker vem, da sama tega ne bi želela, saj se zaradi narave svojega spoznanja ne pojmuje kot “učiteljica” in celo kot “oseba” (ki se ji potem prilepi vse ostale oznake) ne … Ampak to so globlja vprašanja za kdaj drugič 🙂
Skratka: stvar ni zrasla na mojem zelniku, je plod tisočletnih tradicij, v različnih oblikah se pojavlja v vseh verstvih, za katera vem. O njej stalno govorim in pišem zato, ker se mi zdi najpomembnejše, o čemer lahko govorim in pišem.
In je tudi odgovor na vprašanje, kako obogateti 🙂
Vendar moramo v ta namen obuditi prastari, izvorni pomen besede “bogat”: tisti, ki ima boga (v sebi). “Bogat” je torej, kdo je v stiku z božanskim v sebi, v drugih, v svetu. Če ne marate besede “bog”, ker je tako omadeževana s prisil(je)nimi pomeni, jo mirno zamenjajte z besedo “Ljubezen”. Ne ljubezen kot čustvo do določenih oseb (do drugih pa ne), ampak Ljubezen kot stanje duha, bitja. Ljubezen, ki je Radost, Mir, Resnica (modrost, jasnost).
Biti bogat pomeni v sebi čutiti Ljubezen (sočutje), Radost, Mir, modrost/jasnost – in jih živeti. Delovati po nareku teh stanj in ne po nareku strahu, jeze, sovraštva, pohlepa. Delovati iz občutenja notranje Polnine in ne pomanjkanja.
Odgovor na to, kako to doseči, pa je … Uganili ste … Ljubeča naklonjenost 🙂
Ljubezen, mir in srečo v sebi gojimo tako, da jih privoščimo drugim.
V praksi ljubeče naklonjenosti sebi in vsem bitjem iz srca želimo dobro, naj bomo srečni in mirni.
Kar nas pripelje k še eni besedi, povezani z bogastvom: besedi “služiti”. Pravimo, da “služimo” in “zaslužimo” denar – vendar bi bil v marsičem boljši in natančnejši opis sveta, ki temelji na strahu in pohlepu (in katerega del smo hočeš-nočeš vsi), da služimo denarju … Denar pa je zahteven gospodar: nikoli (ga) ni dovolj. Lahko smo gmotno odlično preskrbljeni, pa živimo z občutkom pomanjkanja. (Mnogi milijonarji menda strašno trpijo, ker niso milijarderji.)
Ko obogatimo v izvornem pomenu, ko torej obudimo stik z Ljubeznijo, Mirom, Modrostjo, Radostjo (vse to je že v nas, tako da ta stanja niso nekaj, kar pridobimo, ampak se vanje sprostimo, prebudimo …) in delujemo po njihovem nareku, SLUŽIMO. Služimo sebi IN drugim – služimo medsebojno tesno povezani, prepleteni in soodvisni skupnosti vseh čutečih bitij, katere del neizogibno smo.
In to je tudi izvorni pomen besede “ekonomija” (o tem pogosto navdihujoče govori in piše Karel Gržan): skrbna gospodarnost v dobro SKUPNOSTI.
“Že lepo in prav, same lepo zveneče, visoko leteče besede, kaj pa položnice, se bodo kar same plačale?!” se na zgoraj zapisano ponavadi odzove um pod vladavino strahu/pohlepa.
Stara budistična zgodba govori o beraču, ki se je prišel k Budi pritoževat nad svojim stanjem. Buda mu je dejal: “Tako je, ker ničesar ne daješ.” Berač se je razjezil: “Dajem?! Jaz da naj dajem?! Še dajem naj?! Kaj ne vidiš, da nimam ničesar!” Buda mu je odgovoril: “Ničesar ti ni treba imeti, da bi lahko dajal. Daješ lahko prijaznost. Pozornost. Nasmeh.”
Beseda “velikodušnost” je še ena čudovita beseda, ki izraža veliko modrost: da bi dajali, da bi služili, ni potrebno materialno premoženje – potrebna je “velika duša”. In obratno: v veliko dušo zrasemo tako, da smo velikodušni. Širokosrčni (namesto ozkosrčni).
Ko se z ljubečo naklonjenostjo vedno znova sidramo v Srcu, v Miru in Ljubezni, po mojih izkušnjah stalno dobivamo navdihe za služenje. Odlična življenjska in duhovna praksa, ki nas neizmerno obogati, je, da čim pogosteje brez kakršnekoli “računice”, misli na povračilo naredimo nekaj drobnega dobrega za koga – in po možnosti tega nikomur ne povemo, če je le mogoče, tudi tisti osebi ne … “Darovalec naj bo hvaležen,” pravijo modrostne tradicije.
Glede denarja pa: pomembno je, kako ga pridobimo in čemu ga namenimo.
Prakse ljubeče naklonjenosti nam prinašajo občutje notranje izpolnjenosti, ki nam pomaga, da se osvobajamo strahu – tako lahko opuščamo škodljive dejavnosti, ki jih počnemo, ker smo prepričani, da ne bomo mogli preživeti, če jih ne …
In se prebudimo v jasnost, da kot človeštvo prav gotovo ne bomo mogli preživeti, če bomo še naprej delovali po nareku pohlepa/strahu. Skrajni čas je, da se ponovno spomnimo, kaj je resnično bogastvo.
