11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST
Po dveh desetletjih lastnih popotovanj navznoter – in od tam, od znotraj, iz notranjega svetišča, nazaj navzven, v svet … – ter petnajstih letih sopotništva z drugimi (poučevanja joge in meditacije ter drugih podpornih orodij) se mi od tod, kjer sem danes, kaže, da ima zavestno zorenje štiri “stebre”, temelje. To so: 1. delo na sebi; 2. nedelo na sebi; 3. delo na nesebi in 4. nedelo na nesebi. Kar veliko dela! Pa tudi nedela 
“Delo na sebi” (lahko) zveni kot že prav zlajnana besedna zveza, tudi sama bi se ji najraje kar odpovedala – pa se v praksi vedno znova izkaže, da še zdaleč ni brezvezna. Dajmo že nehat z vsem tem delom, si mislim(o), dovolj je samo biti, ljubiti in objeti vse, kot je, znotraj in zunaj … Se umiriti, sprostiti.
Popolnoma res – ne le, da je to dovolj, to je NAJVEČ!
Edina težavica je, da je to lažje reči kot storiti.
Nekoč sem poslušala odlično predavanja o Sutrah o jogi (klasičnem, temeljnem besedilu filozofije joge), katerega poanta je bila, da bi se dalo vse jogijsko učenje strniti v en stavek: usedi se, obmiruj in opazuj, kaj se zgodi.
Lahko poskusite 
Kar se zgodi – po treh minutah, desetih minutah, pol ure, uri, treh urah, treh dneh … ni važno, kdaj – je, da ne moremo več sedeti pri miru in samo biti.
Bhagavadgita, še eno temeljno besedilo filozofije joge, opredeljuje delo (sanskrtsko “karma”) kot vse tisto, kar počnemo, ker oziroma kadar ne moremo “samo biti”. To lahko počnemo na dva načina: avtomatsko, brez zavedanja (takšnemu delovanju se reče “karma”) ali zavestno, posvečeno – takšnemu delovanju se reče “karma joga”, joga delovanja. (Pomembna opomba: “Karma joga” izvorno ni pomenila neplačanega dela za indijske guruje ali kogarkoli drugega, ki bi to zahteval v imenu duhovne dobrobiti tistih, ki takšno delo izvajajo.) Vse zavestno, posvečeno delovanje, je joga v širšem pomenu besede.
Joga v ožjem pomenu besede pa so vsa orodja, ki nam pomagajo brisati prah in odstranjevati razno kramo (ali karmo v pomenu usedlin preteklosti), ki zaseda naš notranji prostor in nam onemogoča stik z notranjo svetlobo. V sodobnem besednjaku bi to bili disfunkcionalni psihosomatski-vzorci mišljenja, čustvovanja in delovanja. Kadar nas imajo v krempljih, to občutimo kot stisko, v kateri ne moremo “samo biti” – z njo je treba nekaj narediti, jo ustrezno nasloviti.
Ko to naredimo, pa lahko mirno obsedimo. Obležimo. Obstojimo.
Si dovolimo samo biti.
Se prepustimo čudežnim procesom celjenja, regeneracije, notranjega vodstva, navdiha …
Navdih, ki se pojavlja v tem notranje izpolnjenem stanju počivanja v Sebi, po mojih izkušnjah nagovarja k delu na nesebi. Nagovarja nas, naj svoj dar, karkoli že je, ponesemo v svet – v dobro vseh bitij. Da s svojim darom po najboljših močeh soustvarjamo svet, v kakršnem bi želeli živeti.
Da bi lahko dobro opravljali svoje srčno delo, svoje poslanstvo, se moramo stalno uriti v vrlinah in veščinah – v vsem, kar smo, v vsem, kar zmoremo. Ne zato, ker takšni, kot že smo, ne bi bili dovolj in ker bi se morali dokazovati. Ravno obratno: to, da rastemo, se razcvetamo, rojevamo sadove, da zorimo, je pristen izraz naše notranje narave.
Od znotraj nas bo nekaj tiščalo in hotelo na plan, dokler ne naredimo najboljšega, kar lahko, tam, kjer smo, s tistim, kar nam je na voljo.
Ob delu na nesebi, karšnokoli že je, pa nezadržno spoznamo: “Večinoma ne moremo narediti velikih stvari, lahko naredimo le majhne stvari – z veliko ljubezni.” (Mati Tereza)
Karkoli storimo, pa naj bomo še tako veličastne osebnosti – je drobna kaplja, ki se ne pozna kaj dosti v veličastnem oceanu obstoja.
Zavedanje brezmejnosti trpljenja sveta je eno najtežjih bremen odprtega srca.
Zato četrti steber zorenja: nedelo na nesebi.
Sprejemanje vsega, kot je.
Z neomajno Ljubeznijo.
11.1. pričnemo z 11-tedenskim spletnim tečajem –> (VZ)TRAJNA SR(E)ČNOST
