V jesenskem trimesečju tečajev Joga – pot navznoter potujemo celovitosti naproti. Ker vas je veliko, ki se tečajem iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morete priključiti, vseeno pa vas morda navdihne kakšen utrinek, jih poskušam (to jesen malo bolj redno :)) loviti v zapise tu – v preteklih tednih smo zagrizli v izzivalno vprašanje, kako obogateti, si drznili privoščiti čas za počitek, oddih in “propasivnost”, tokrat pa se bomo posvetili: zdravju.
In ker je na mojih tečajih – tako kot tudi v življenju – prvi in zadnji odgovor na katerokoli vprašanje … uganili ste :): “ljubeča naklonjenost” … bo tako tudi tokrat 🙂
Ljubeča naklonjenost in zdravje
V namero, s katero vzpostavljamo ljubečo naklonjenost, prijaznost do sebe in drugih, lahko (čeprav to ni nujno) vključimo tudi zdravje.
Udobno se usedemo, zapremo oči, občutimo telo. Opazujemo dihanje. Če nam prija, lahko desno roko položimo na trebuh in levo na srce. Občutimo stik dlani s telesom. V mislih si rečemo: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Predstavljamo si, kako se občutenje ljubeče naklonjenosti razširi po vsem telesu, ga prežame in objame. Nato razširimo dobrohotnost še navzven, kot bi z njo objeli ves svet in vsa bitja. V mislih si rečemo: “Naj bo vsem bitjem dobro. Naj bodo vsa bitja zdrava, srečna in mirna.” Ponovno se obrnemo k sebi: “Naj mi bo dobro. Naj bom zdrav/a, naj bom sreč(e)n/a, naj bom mir(e)n/a.” Še nekaj trenutkov sedimo v tišini z zaprtimi očmi, občutimo, kako smo.
Včasih kdo vpraša, zakaj bi si kaj takšnega sploh ponavljali. Saj je vendar edino logično, da si vsi želimo zdravje in srečo (nekateri pa tudi mir).
V teoriji da, kaj pa v praksi? Ali tudi živimo, kot bi si to zares želeli? Če si iskreno ogledamo svoja življenja, bomo najbrž ugotovili, da počnemo kup reči, ki škodijo našemu zdravju in ne prinašajo sreče in miru. Od škodljivih razvad do tisočerih “moraš”ev, brez katerih, smo prepričani, ne gre. Čutimo, da potrebujemo počitek, pa si ga ne privoščimo, ker “moramo” še to in ono in zanj ni časa.
Tudi na skupinskih vadbah joge vedno znova opažam, kako močna je naša pogojenost, da moramo biti “uspešni” – kakorkoli že si to predstavljamo. Koliko zavestnega prizadevanja je potrebno, da se “odhipnotiziramo”! Na jogi si uspešnost – zavestno ali nezavedno – pogosto predstavljamo kot “uspešno” izvajanje položajev. Na vsaki uri največ časa porabim za stalno ponavljanje: položaji so tu, da nam pomagajo in nas vodijo k boljšemu počutju; nismo mi na jogi zato, da bomo čim bolj vrhunsko izvajali položaje. Prilagajajmo položaje sebi – in ne sebe ideji o idealnih položajih!
Vsak položaj zavzemimo z ljubečo naklonjenostjo do svojega telesa – in če nam prija blažja različica, intenzivnejša pa ne, ostanimo pri blažji.
Zdravje kot odnos
Zdravja osebno ne razumem (samo) kot odsotnost bolezni, ampak kot – celovitost. Bistvo zdravja vidim v ljubečem, hvaležnem in spoštljivem odnosu do sebe, sveta in Življenja.
Če počasi, vztrajno, redno razvijamo in negujemo takšno naravnanost, v nas rase moč, da vedno pogosteje izberemo, kar nas krepi in podpira ter opuščamo, kar škoduje nam in/ali drugim.
Zdravje onkraj fizičnega
Ne glede na to, kako odlično skrbimo za svoje zdravje, pa je to pogojeno tudi s številnimi dejavniki, ki so onkraj naše moči in nadzora. In je neizogibno minljivo.
A srečo in mir, učijo modrostna izročila, je mogoče ohranjati temu navkljub.
V notranje zatočišče globokega miru in vedrine se lahko vedno znova vračamo v procesih spreminjanja fizičnega stanja – tudi če so spremembe neprijetne ali celo boleče.
Tudi sredi bolečine in bolezni se je mogoče sprostiti, počivati v Sebi in z radovednostjo opazovati tok nenehnega spreminjanja.
Kdor je tako naravnan(a), zanj-o lahko rečemo, tudi ko opeša njeno/ njegovo telesno zdravje: “Zdrav(a) je!”
Takšno Zdravje si ne zasluži le male, pač pa veliko začetnico!
(naslovna fotografija: hatake_s/ flickr creative commons)
